En sam vnuk je dovolj! – Moja tašča je odločila, da moj otrok ne sme priti na svet

»Ne, Neža, tega ne moreš narediti!« je zagrmela tašča, ko sem ji v kuhinji povedala, da sem noseča. Njene roke so se tresle, obraz je bil bled kot stena. V tistem trenutku sem vedela, da bo to najtežja bitka mojega življenja.

Vse življenje sem si želela družine. Ko sem spoznala Marka, sem verjela, da sem našla svoj dom. Njegova mama, gospa Marija, je bila vedno nekoliko hladna, a sem si mislila, da bo čas prinesel toplino. Po poroki sva z Markom živela v zgornjem nadstropju njihove hiše v okolici Domžal. Vse je bilo nekako v redu – dokler nisem zanosila.

»En sam vnuk je dovolj!« je Marija siknila, ko sem ji pokazala ultrazvočno sliko. »Miha je že tu. Zakaj še en otrok? Saj veš, kako težko je danes preživeti. In Marko ima službo v tovarni, ti pa si učiteljica na polovičnem delovnem času. Kako bosta zmogla?«

Bolečina v njenem glasu me je presenetila. A bolj kot skrb sem začutila nekaj drugega – ljubosumje? Strah pred izgubo nadzora? Miha, Markov starejši brat, je imel sina, ki ga je Marija oboževala. Zame pa ni bilo prostora.

Marko je tiste dni postajal vedno bolj tih. »Veš, mama ima prav,« mi je rekel nekega večera v spalnici. »Res ni pravi čas. Pa še Miha in Tanja imata težave s stanovanjem. Mama pravi, da bi morali pomagati njima.«

Srce mi je razpadalo na koščke. »Ampak to je najin otrok! Zakaj bi morala poslušati tvojo mamo?« sem ga vprašala s solzami v očeh.

Marko ni znal odgovoriti. Samo obrnil se je stran in dolgo gledal skozi okno.

Naslednje tedne sem preživljala v tihem obupu. Marija me je ignorirala ali pa mi namenjala strupene pripombe: »Upam, da veš, kaj delaš. Otrok ni igrača.« Ko sem šla po stopnicah mimo njene dnevne sobe, sem slišala šepetanje: »Ne bo zmogla. Saj še zase ne zna poskrbeti.«

V službi so me sodelavke spraševale, zakaj sem tako bleda in utrujena. Nisem jim upala povedati resnice. V Sloveniji vsi govorijo o družinskih vrednotah, a kdo resnično razume, kako težko je biti ujet med dvema ognjema?

Nekega večera me je Marko presenetil z besedami: »Mama pravi, da če obdržiš otroka, nama ne bo več pomagala s stroški in hrano.«

»Torej naj izbiram med otrokom in tvojo mamo?« sem ga vprašala.

»Ne vem več, kaj naj naredim,« je zašepetal.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odmevale Marijine besede: »En sam vnuk je dovolj!« Zakaj bi nekdo odločal o mojem telesu? O moji družini?

Naslednji dan sem poklicala svojo mamo v Škofjo Loko. Jokala sem v telefon: »Ne vem več, kaj naj naredim. Marko me ne podpira.«

Mama mi je rekla: »Neža, to je tvoj otrok. Če te Marko ne bo podpiral, pridi domov. Vedno boš imela prostor pri meni.«

A nisem hotela bežati. Hotela sem se boriti za svojo družino.

Ko sem bila v petem mesecu nosečnosti, se je napetost stopnjevala. Marija mi je začela skrivati pošto in celo enkrat izginila z mojimi zdravniškimi izvidi. Ko sem jo soočila, se je samo nasmehnila: »Saj veš, kako hitro se kaj izgubi.«

Marko je bil vedno bolj odsoten. Po službi se ni vračal domov ali pa je ure in ure sedel v garaži z očetom in bratom.

Nekega dne sem ga našla na dvorišču s pivom v roki.

»Marko, prosim te… To ni več življenje!«

»Neža, ne morem več poslušati vajinih prepirov! Mama pravi eno, ti drugo… Jaz pa samo hočem mir!«

»In jaz? Kaj pa jaz? Kaj pa najin otrok?«

Zlomila sem se pred njim in prvič v življenju začutila pravo osamljenost.

Ko sem bila že skoraj v sedmem mesecu nosečnosti, me je Marija odkrito napadla pred celotno družino pri nedeljskem kosilu.

»Neža misli samo nase! Kaj pa Miha in Tanja? Oni nimajo niti za položnice! Ti pa kar rojevaš!«

Vsi so molčali. Marko ni rekel ničesar. Samo gledal je v krožnik.

Takrat sem vstala od mize in rekla: »Dovolj imam! To je moje življenje in moj otrok! Če vas moti, grem!«

Marija me je posmehljivo pogledala: »Kar pojdi! Saj ne boš dolgo zdržala sama.«

Tisto noč sem spakirala nekaj stvari in odšla k mami v Škofjo Loko. Marko mi ni pisal niti klical.

Pri mami sem prvič po dolgem času spet zadihala s polnimi pljuči. Sosedje so me sprejeli odprtih rok; celo stara soseda Jožica mi je prinesla domače piškote in rekla: »Ne pusti se jim! Vsaka mama ima pravico do sreče.«

Ko se mi je rodila hčerka Lara, sem jokala od sreče in žalosti hkrati. Marko ni prišel v porodnišnico. Pisal mi je šele po dveh tednih: »Oprosti… Ne vem, če sem dovolj močan za to.«

Marija mi nikoli ni čestitala.

Danes Lara raste ob meni in moji mami. Včasih jo peljem mimo stare hiše v Domžalah in se vprašam: ali bi bilo drugače, če bi Marko stal ob meni? Ali res lahko ena oseba – ena tašča – uniči toliko življenj?

Včasih ponoči gledam Laro in si mislim: »Ali smo Slovenci res tako ujeti v tradicijo in pričakovanja drugih? Kdaj bomo začeli poslušati sebe in svoje srce? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«