Oddaj mi svoj dom, pa dobiš mojega: Družinska igra zaupanja in izdaje
»Ne razumeš, Maja, to je najboljša rešitev za vse!« je vztrajala tašča, njene oči so se svetile v poltemi dnevne sobe. Sedela sem na kavču, stiskala robček med prsti in skušala umiriti srce, ki mi je razbijalo v prsih. »Če mi prepišeš svoje stanovanje, ti dam najinega v Šiški. Večje je, boljše za otroke. Saj si vedno govorila, da vam je tukaj pretesno.«
Nisem vedela, kaj naj rečem. V meni se je prepletal strah in dvom, a tudi tisti tihi glas upanja, da bi morda res lahko rešila naše prostorske težave. Toda nekaj v njenem tonu me je zmotilo. Bila je preveč prijazna, preveč vztrajna. Vedela sem, da ni nikoli nič naredila brez razloga.
Ko sem zvečer ležala v postelji poleg Marka, sem mu previdno omenila pogovor s taščo. »Mogoče ima prav,« je rekel utrujeno. »Stanovanje v Šiški je res večje. Pa še blizu šole je.«
»Ampak zakaj bi ji morala prepisati svoje stanovanje? Zakaj ne bi samo zamenjali?« sem vztrajala.
Marko je zavzdihnil in se obrnil stran. »Veš, kakšna je mama. Če ji ne boš ustregla, bo naredila celo dramo.«
Naslednje jutro me je pričakala njena sporočila: »Si že premislila? Ne bom čakala v nedogled.«
V službi nisem mogla misliti na nič drugega. Moja sodelavka Petra me je opazovala in končno vprašala: »Kaj te muči?«
Ko sem ji povedala, se je namrščila: »Maja, pazi se. Poznam zgodbe, ko so ljudje ostali brez vsega zaradi takih ‚družinskih dogovorov‘. Najprej prepišeš stanovanje, potem pa ostaneš brez vsega.«
Njene besede so mi odzvanjale v glavi še dolgo po koncu službe. Ko sem prišla domov, me je Marko čakal s skodelico kave. »Mama pravi, da če ne boš podpisala do konca tedna, bo dala stanovanje v Šiški v najem drugim.«
»Torej me izsiljuje?« sem ga pogledala naravnost v oči.
»Ne izsiljuje… Samo… Saj veš, kakšna zna biti.«
Tisto noč nisem spala. V mislih sem premlevala vse možnosti. Če bi pristala na taščin predlog, bi morda res dobili večje stanovanje. Ampak kaj če bi ostali brez vsega? Stanovanje v Mostah sem podedovala po babici. Vsaka ploščica, vsak kos pohištva je imel svojo zgodbo. In zdaj naj bi to kar tako prepustila nekomu drugemu?
Naslednji dan sem šla k notarki po nasvet. Gospa Novak me je pozorno poslušala in nato rekla: »Gospa Maja, takšni dogovori so zelo tvegani. Če stanovanje prepišete na taščo brez ustreznih pravnih zavarovanj, lahko ostanete brez vsega. Svetujem vam pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali menjavi z vpisom v zemljiško knjigo – nikakor pa ne gola prepisa!«
Ko sem to povedala Marku, je bil besen: »Zakaj moraš vedno komplicirati? Mama hoče samo pomagati!«
»Ali res? Ali pa hoče samo še eno lastnino na svoje ime?« sem ga vprašala.
Dnevi so minevali v napetosti. Tašča me je klicala vsak dan. Otroka sta čutila napetost in postajala nemirna. V službi sem bila odsotna, doma pa na robu joka.
Nekega večera sem šla po hčerko Laro v glasbeno šolo. Med potjo mi je tiho rekla: »Mami, zakaj si žalostna? A bomo morali zapustiti babičino stanovanje?«
Stisnila sem jo k sebi in ji obljubila: »Ne bom dovolila, da nam kdo vzame dom.«
Tisto noč sem prvič jasno začutila – moram se postaviti zase. Naslednji dan sem poklicala taščo in ji rekla: »Lahko zamenjamo stanovanji, ampak samo s pogodbo o menjavi in vpisom v zemljiško knjigo. Brez tega ne podpišem ničesar.«
Nastala je tišina na drugi strani linije. Nato pa leden glas: »Torej mi ne zaupaš? Po vsem, kar sem naredila za vas?«
»Zaupam si dovolj, da zaščitim svojo družino,« sem odgovorila.
Marko je bil besen. Dneve ni govoril z mano. Otroka sta bila zmedena in žalostna. Tašča je začela širiti govorice po sorodstvu – da sem nehvaležna, da ji hočem vzeti vse.
Na družinskem kosilu pri svaku Janezu so padale težke besede:
»Maja, a res misliš, da boš s tem kaj dosegla? Saj smo vendar družina!«
»Družina ni tista, ki te izsiljuje in ti jemlje dom!« sem prvič povzdignila glas.
Po tistem kosilu so se odnosi še bolj skrhali. Marko se je preselil k materi za nekaj dni – rekel je, da mora razmisliti o najini prihodnosti.
Ostala sem sama z otrokoma v praznem stanovanju. Vsak večer sem sedela na kavču in poslušala tišino. Spraševala sem se, ali sem naredila prav ali pa bom izgubila vse – moža, družino, dom.
Po tednu dni se je Marko vrnil. Bil je utrujen in starejši za deset let.
»Mama ne bo popustila,« je rekel potiho.
»Jaz tudi ne.«
Pogledal me je in prvič po dolgem času videl odločnost v mojih očeh.
»Mogoče sva res predolgo živela po njenih pravilih.«
Tašča ni več klicala. Slišala sem, da je dala stanovanje v Šiški v najem in pobrala denar zase. Sorodniki so me gledali postrani na družinskih srečanjih.
A jaz sem ostala – s svojima otrokoma v babičinem stanovanju, kjer so stene še vedno dišale po domačem kruhu in otroštvu.
Včasih ponoči še vedno premišljujem: Ali sem ravnala prav? Je vredno izgubiti del družine zaradi lastnega dostojanstva?
Kaj bi vi storili na mojem mestu?