Ko sem postala senca v lastnem domu: Zgodba o izgubi, ljubezni in pozabljenosti

»Spet ga ni,« si šepnem, ko ura odbije devet zvečer. Otroka sta že v pižamah, v dnevni sobi je tišina, ki jo prekinja le oddaljeno brnenje televizije. Zala me pogleda s tistimi velikimi, žalostnimi očmi: »Mami, bo ati danes prišel domov?« Ne vem več, kaj naj odgovorim. »Mogoče, srček. Ati ima zdaj veliko skrbi.«

Odkar je Alešev brat, Tomaž, umrl v tisti nesreči na avtocesti pri Celju, je vse drugače. Najprej sem ga razumela – šok, bolečina, občutek odgovornosti do Tomaževe žene Mojce in njunih otrok. A zdaj so minili že štirje meseci. Vsak dan po službi gre k njim: popravlja ograjo, vozi otroke na treninge, ureja papirje za dedovanje. Mojca ga kliče za vsako malenkost. Včasih imam občutek, da je postal njen mož namesto mojega.

»Ne bodi sebična,« si govorim vsakič, ko ga čakam ob prazni večerji. »On trpi. Oni trpijo.« A kaj pa mi? Kaj pa jaz? Naša otroka? Kdo nas vidi? Kdo nas sliši?

Včeraj sem zbrala pogum in mu rekla: »Aleš, pogrešamo te. Zala joka ponoči, ker te ni. Jure me sprašuje, če si še vedno naš ati.« Pogledal me je s tistim utrujenim izrazom in rekel: »Ne razumeš. Oni nimajo nikogar drugega.«

»Mi pa imamo tebe?« sem skoraj zakričala. »Ampak nas ni več!«

Zmolčal je. Oblekel jakno in odšel. Vrnil se je šele ob polnoči.

Včasih ponoči ležim budna in poslušam njegovo dihanje. Sprašujem se, ali sploh še čuti kaj do mene ali do najine družine. Ali sem res tako grozna oseba, ker si želim svojega moža nazaj? Ali sem egoistka?

Moja mama mi pravi: »Pusti mu čas. To je težko obdobje.« Prijateljica Petra pa: »Ne dovoli, da te izbriše iz svojega življenja! Tudi ti si pomembna.«

V službi sem kot robot. Delam v računovodstvu v manjšem podjetju v Domžalah. Šefica me je že dvakrat poklicala na pogovor zaradi napak v obračunih. Nimam energije za nič več. Vse misli so pri Alešu in pri tem, kako naj preživim še en dan.

Otroka sta vse bolj nemirna. Zala se je začela zapirati vase; noče več na balet. Jure ima težave v šoli – učiteljica pravi, da je postal agresiven do sošolcev. Ko sem to omenila Alešu, je le zamahnil z roko: »Saj bo minilo.«

Nekega petka popoldne sem šla po nakupih v Mercator center v Kamniku. Tam sem srečala Mojco z njenima otrokoma in Alešem. Smejali so se, kot bi bili popolna družina. Ko me je zagledal, je za trenutek obstal, potem pa rekel: »Pridi zraven.«

Nisem mogla. Občutek sem imela, da sem odveč – kot tujka v lastnem življenju.

Doma sem jokala pod tušem, da me otroka ne bi slišala.

Tisto noč sem mu napisala pismo:

»Aleš,
Ne vem več, kako naj ti povem, da te potrebujemo. Da te pogrešamo. Da boli, ko te ni. Razumem tvojo bolečino in tvojo odgovornost do Tomaževe družine, a tudi mi smo tvoja družina. Prosim te – vrni se k nam.
Tvoja Maja«

Pismo sem pustila na njegovi blazini.

Naslednje jutro ga ni bilo doma. Poklicala sem ga – ni se oglasil.

Popoldne mi je poslal sporočilo: »Moram pomagati Mojci. Ne morem ju pustiti sama.«

V meni se je nekaj zlomilo.

Tisti večer sem poklicala Petro in ji vse povedala.

»Maja, to ni več normalno. Postavil te je na stranski tir. Če ne boš nekaj naredila zase in za otroke, boš izginila.«

Imela je prav.

Naslednji dan sem Alešu rekla: »Če ne boš začel vračati domov in biti oče najinima otrokoma ter mož meni, bom morala razmisliti o ločitvi.«

Prvič po dolgem času me je pogledal naravnost v oči.

»Ne morem izbrati med vami in njimi!«

»Ne zahtevam izbire! Zahtevam samo, da nas ne pozabiš!«

Zala je stala za vrati in slišala vse.

Tisto noč je prišla k meni v posteljo in rekla: »Mami, ali nas bo ati zapustil?«

Objela sem jo in ji obljubila: »Ne vem, srček. Ampak jaz te ne bom nikoli pustila.«

Vsak dan znova se borim s tem občutkom krivde – ali imam pravico zahtevati svojega moža nazaj? Ali bi morala biti bolj razumevajoča? Ali pa imam pravico biti žalostna in jezna?

Včasih si želim samo nekoga, ki bi rekel: »Maja, nisi egoistka. Tudi ti si pomembna.«

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je prav vztrajati ali bi morala sprejeti to novo realnost?