Ko se san o svobodi spremeni v novo materinstvo: Moja zgodba o vrnitvi hčerke in vnukinje

»Mami, nimam več kam iti,« je rekla Tjaša, ko je stala na pragu z malo Niko v naročju. Dež je kapljal z njenih las, v očeh pa je imela tisti znani upor, ki sem ga poznala že iz njenih najstniških let. V meni je nekaj počilo. Vse, kar sem si želela zadnja leta – mir, tišina, čas zase – je v tistem trenutku izginilo kot megla nad Ljubljanico.

Spustila sem ju noter. Nika je bila tiha, z velikimi očmi me je opazovala izpod kapuce. Tjaša je odložila torbo in se sesedla na kavč. »Ne sprašuj, prosim. Samo… rabim nekaj časa.«

V kuhinji sem si nalila kozarec vina. Roke so se mi tresle. V glavi mi je odzvanjalo: »Spet si tukaj, spet boš morala biti mama.« Saj sem bila pripravljena pomagati, a po vseh teh letih žrtvovanja za druge sem si želela vsaj malo življenja zase. Ko je pred tremi leti Tjaša odšla študirat v Maribor, sem prvič po dolgem času zadihala. Stanovanje je bilo tiho, lahko sem brala knjige, hodila na sprehode ob Savi, celo na jogo sem začela hoditi s sosedo Mojco.

A zdaj… Zdaj sem spet v vlogi, ki sem jo že odigrala. In tokrat še težje, ker ni več samo Tjaša – zdaj je tu še Nika. Dve generaciji žensk pod eno streho, vsaka s svojimi ranami in pričakovanji.

Prvi teden je bil kot hoja po jajcih. Tjaša je večinoma molčala, ponoči pa sem jo slišala jokati v kopalnici. Nika se me je sprva bala, potem pa se je začela navezovati name. Vsako jutro me je zbudila s tihim »babica?«, in čeprav me je to ganilo, sem čutila tudi težo odgovornosti.

Nekega večera sva s Tjašo sedeli v kuhinji. »Zakaj nisi ostala pri Nejcu?« sem jo vprašala previdno.

Zavila je z očmi. »Ker me vara že pol leta. Ker sem sama z otrokom. Ker ne morem več igrati srečne družine.«

»Ampak… Saj si vedela, da ni zrel za očeta.«

»Mami!« je zavpila in udarila po mizi. »Ne rabim tvojih pametovanj!«

Zamolknila sem. Spet sva bili tam – jaz kot moralistka, ona kot žrtev. Kolikokrat sva že odigrali ta prizor? Kolikokrat sem si želela reči kaj drugega, pa nisem znala?

Naslednje jutro sem šla v službo z občutkom krivde in utrujenosti. V službi so me sodelavke spraševale, zakaj sem tako bleda. »Ah, družinske zadeve,« sem zamahnila z roko. Ena od njih, Silva, mi je rekla: »Veš, moja hči se tudi ločuje. Danes so časi taki.«

A mene ni tolažilo dejstvo, da nisem edina. Ko sem prišla domov, je bila Tjaša še vedno v pižami, Nika pa je razmetavala igrače po dnevni sobi.

»A boš kaj pomagala?« sem vprašala.

»Saj bom… Samo danes nimam energije.«

V meni se je nabiral bes. Spet jaz kuham, pospravljam, skrbim za vse. Kje je moja svoboda? Kje so moji načrti?

Zvečer sem poklicala prijateljico Mojco. »Ne morem več,« sem ji rekla tiho.

»Veš kaj, Sonja… To ni konec sveta. Ampak moraš ji postaviti meje. Saj ni več otrok.«

Vem, da ima prav. A kako naj postavim meje svoji lastni hčerki, ki jo vidim zlomljeno in prestrašeno? Kako naj rečem ne vnukinji, ki me potrebuje?

Tiste noči nisem mogla spati. Slišala sem Tjašo hoditi po stanovanju. Slišala sem Niko jokati v spanju. Vstala sem in šla do njune sobe.

Tjaša je sedela na postelji in gledala v prazno.

»Mami… Oprosti za vse.«

Prisedla sem k njej in jo objela. Prvič po dolgem času sva jokali skupaj.

Naslednje dni sva začeli počasi graditi novo rutino. Tjaša si je začela iskati službo – najprej prek študentskega servisa, potem prek zavoda za zaposlovanje. Ni bilo lahko; povsod so ji rekli: »Ste mlada mamica? Imate varstvo?« In vedno znova ta občutek manjvrednosti.

Jaz pa sem se trudila najti ravnotežje med pomočjo in lastnimi mejami. Zvečer sem si vzela čas zase – knjiga ali sprehod po Tivoliju, čeprav samo za pol ure.

A napetosti niso izginile. Nekega dne sva se spet sprli zaradi denarja.

»Ne morem ti vedno dajati! Tudi jaz imam svoje stroške!«

»Saj vem! Ampak kaj naj naredim? Nihče me noče zaposliti!«

»Mogoče bi morala razmisliti o kakšnem tečaju ali prekvalifikaciji…«

»Ti vedno veš vse bolje!«

Vrata so zaloputnila. Nika se je skrila pod mizo in jokala.

Takrat sem se zlomila. Usedla sem se na tla poleg nje in jo objela.

»Vse bo v redu, srček… Samo odrasli smo včasih zelo izgubljeni.«

Tisto noč sem dolgo razmišljala o tem, kako smo ženske v naši družini vedno znova prisiljene začeti znova. Moja mama je ostala sama pri štiridesetih in skrbela zame in brata; jaz sem bila samohranilka že od Tjašinega tretjega leta; zdaj pa še Tjaša… Je to prekletstvo ali moč?

Nekega popoldneva smo šle vse tri na Rožnik. Nika je tekla pred nama in nabirala marjetice.

»Mami… Se ti kdaj zdi, da boš vedno samo skrbela za druge?« me je vprašala Tjaša.

Pogledala sem jo in prvič po dolgem času začutila toplino med nama.

»Včasih ja… Ampak mogoče je to tudi darilo.«

Zadnje mesece smo se naučile živeti druga z drugo – ne popolno, a iskreno. Še vedno sanjam o svobodi in miru, a zdaj vem: življenje nam ne da vedno tega, kar si želimo – včasih nam da tisto, kar potrebujemo.

Vsak večer pred spanjem se vprašam: Ali lahko še naprej dajem sebe drugim in pri tem ne izgubim sebe? Je ljubezen res dovolj močna, da zdrži vse te preizkušnje?