Nedelja, ko se je vse zrušilo: Resnica, ki je ni bilo mogoče več skrivati

»Ne morem verjeti, da si jo pripeljal sem!« sem skoraj zakričala, ko sem zagledala Luko na vratih z roko v roki z dekletom, ki sem jo prepoznala že ob prvem pogledu. Srce mi je začelo divje razbijati, kot bi hotelo skočiti iz prsnega koša. Luka me je pogledal začudeno, a v njegovih očeh sem videla tudi kanček strahu. »Mami, to je Ana,« je rekel tiho, kot bi že slutil, da nekaj ni v redu.

Ana. Ime, ki me je preganjalo že leta. Ime, zaradi katerega je Nina večkrat prišla domov v solzah, ker so jo v šoli izključevali, poniževali in se iz nje norčevali. Ana je bila tista, ki je vodila skupino deklet, ki so moji hčerki uničile osnovnošolska leta. In zdaj stoji pred mano, nasmejana, samozavestna, kot da se ni nikoli nič zgodilo.

»Pozdravljeni, gospa Marjeta,« je rekla in mi ponudila roko. Roka ji ni niti malo zadrhtela. Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem Nino tolažila na kavču v dnevni sobi. »Zakaj me ne marajo? Kaj sem jim naredila?« me je spraševala s solzami v očeh. Takrat sem si obljubila, da jo bom vedno zaščitila. A zdaj sem bila tiho. Luka me je gledal z upanjem v očeh. »Mami, Ana je res super punca. Upam, da ti bo všeč.«

V meni se je odvijal pravi vihar. Mož Peter je sedel za mizo in bral časopis. Ničesar ni opazil. Nina pa je iz kuhinje prinesla krožnik piškotov in ob pogledu na Ano otrpnila. Piškoti so ji skoraj padli iz rok. Pogledali sta se naravnost v oči – in v tistem trenutku sem vedela, da se vse vrača.

Kosilo je minilo v napeti tišini. Ana se je trudila biti prijazna, a Nina ni spregovorila niti besede. Luka je bil živčen in ves čas pogledoval proti meni in Nini. Peter pa je bil kot vedno – slep za vse razpoke v naši družini.

Ko so odšli iz mize, sem šla za Nino v njeno sobo. Sedela je na postelji in gledala skozi okno. »Mami, zakaj si ji dovolila priti?« me je vprašala s tihim glasom. »Nisem vedela … Luka mi ni nič povedal.«

»Ona mi je uničila življenje! Zaradi nje sem hotela zbežati iz šole! Nikoli mi nisi verjela! Vedno si govorila, naj bom močna!«

Zlomilo me je. Prvič po dolgih letih sem začutila težo svoje nemoči in krivde. »Nina … oprosti mi. Nisem vedela, kako naj ti pomagam.«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Ninine besede in Anin nasmeh pri kosilu. Kaj naj naredim? Naj molčim zaradi Luke? Naj pustim, da se preteklost ponovi? Ali naj končno povem resnico?

Naslednje jutro sem Luko povabila na kavo v bližnjo kavarno pri tržnici. Sedela sva zunaj pod senčnikom, ljudje so hiteli mimo na sobotni nakup zelenjave in kruha. »Luka, morava se pogovoriti o Ani.«

Pogledal me je zaskrbljeno. »Kaj pa je narobe? Saj ti je všeč, kajne?«

Globoko sem vdihnila. »Luka … Ana ni taka oseba, kot misliš. V osnovni šoli je bila zelo kruta do tvoje sestre.«

Luka je pobledel. »Kaj? To ni mogoče … Ana ni taka.«

»Vprašaj Nino. Vprašaj Ano. Ne morem več molčati.«

Luka je vstal in brez besed odšel.

Doma je izbruhnila prava nevihta. Luka se je zaprl v sobo in kričal name: »Zakaj mi moraš vedno vse pokvariti? Nikoli mi ne privoščiš sreče!« Peter me je obtožil: »Zakaj moraš vedno kopati po starih ranah? Pusti otroka pri miru!« Nina pa se je prvič postavila zase: »Ne bom več tiho!«

V naslednjih dneh se je hiša spremenila v bojišče tišine in očitkov. Luka ni govoril z mano niti z Nino. Peter se je umikal v svojo delavnico in pil pivo pred televizijo. Nina pa se mi je prvič po letih približala – skupaj sva hodili na sprehode po Rožniku in se pogovarjali o stvareh, ki jih prej nisva zmogli izreči.

Ana se ni več oglasila pri nas doma. Luka jo je iskal odgovore – in jih tudi dobil. Nekega večera se je vrnil domov s solznimi očmi in rekel: »Mami … imel si prav.« Prvič po dolgem času sva se objela.

A škoda je bila narejena. Družina ni bila več ista kot prej. Peter mi še vedno ni odpustil – pravi, da sem uničila sinovo srečo zaradi preteklosti, ki bi jo morali pustiti za sabo.

A jaz vem svoje: če bi še enkrat morala izbirati med resnico in lažjo – bi izbrala isto pot.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane ter se sprašujem: Ali smo Slovenci res tako navezani na mir v hiši, da raje požremo krivico kot pa povemo resnico? Je vredno molčati zaradi navideznega miru?