Ko sem nehala biti bankomat: Moja zgodba o družini, denarju in pogumu
»Mama, a res misliš, da boš lahko vedno vse reševala z denarjem?« Ta stavek mi je še dolgo odzvanjal v glavi, ko sem sedela na terasi svoje hiše v Škofji Loki, s pogledom na deževen vrt. Izrekla ga je moja starejša hči, Petra, medtem ko je mlajša, Nina, tiho gledala v tla. Občutek sem imela, kot da me je nekdo udaril naravnost v prsa. Nikoli nisem mislila, da bom postala nekakšen bankomat za lastno družino.
Že več kot deset let delam v Avstriji kot medicinska sestra. Vsako poletje se vrnem domov, polna pričakovanj, da bom preživela čas z družino. A zadnja leta so bila ta srečanja vse prej kot prijetna. Moji hčerki sta odrasli, obe imata svoji družini, a še vedno pričakujeta, da bom jaz tista, ki bo krila stroške počitnic na morju, popravila avto ali kupila novo pohištvo za otroško sobo. Sprva sem to počela z veseljem – saj sem mama! – a sčasoma sem začela opažati, da se je iz hvaležnosti razvila prav posebna vrsta pričakovanja.
»Veš, mama, Miha pravi, da če bi ti Nini dala manj denarja za tisto kuhinjo, bi si lahko mi končno privoščili obnovo kopalnice!« mi je pred nekaj meseci zabrusila Petra. Njen mož Miha in Ninin mož Jure sta bila nekoč dobra prijatelja, zdaj pa se komaj še pozdravita. Vsak moj evro je postal razlog za novo zamero ali tekmovanje. Kdo je dobil več? Kdo je bolj prikrajšan? Kdo ima boljšo službo? Kdo ima lepši avto?
Nekega večera sem sedela sama v kuhinji in pila čaj. V mislih sem preletavala zadnjih deset let: kako sem delala nočne izmene v bolnišnici v Celovcu, kako sem si odrekala prosti čas in zdravje, samo zato, da bi mojima hčerkama omogočila boljše življenje. Spomnila sem se, kako sta bili kot deklici neločljivi – skupaj sta gradili hišice iz odej in se smejali do solz. Kje je šlo narobe?
Naslednji dan sem jima obe povabila na kosilo. »Dekleti, morava se pogovoriti,« sem rekla resno. Petra je zavila z očmi, Nina pa je živčno grizla ustnico. »Vem, da sem vama vedno pomagala in vama želela najboljše. Ampak mislim, da sem naredila napako. S tem ko sem vama vse omogočila, sem vaju prikrajšala za nekaj pomembnega – za občutek odgovornosti in samostojnosti.«
Petra je planila: »Torej zdaj kar naenkrat ne boš več pomagala? Kaj pa otroci? Saj veš, kako težko je danes priti skozi mesec!«
Nina je tiho dodala: »Mama, jaz res ne vem, kako bi zmogla brez tvoje pomoči.«
Zaskelelo me je pri srcu. Vem, da ni lahko – tudi meni ni bilo nikoli. A vedela sem, da moram vztrajati. »Pomagala bom še naprej – ampak drugače. Ne bom več reševala vajinih težav z denarjem. Lahko pa vaju podprem z nasvetom ali varstvom otrok. Čas je, da začnem živeti tudi zase.«
Tisti večer sem prvič po dolgem času zaspala brez občutka krivde. Naslednje tedne so bile napetosti v zraku skoraj otipljive. Miha mi ni več pisal sporočil s prošnjami za posojilo. Jure je Nini očital: »Tvoja mama ima raje Petro! Saj vidiš, njej je vedno več dala!« Nina mi je jokaje telefonirala: »Mama, ne morem več! Jure me pritiska zaradi denarja, Petra me ignorira!«
Včasih sem si želela samo pobegniti nazaj v Avstrijo in pozabiti na vse skupaj. A potem sem se spomnila na tisti stavek: »A res misliš, da boš lahko vedno vse reševala z denarjem?« Ne morem. In ne smem.
Počasi so se stvari začele spreminjati. Petra si je poiskala dodatno delo v lokalni trgovini in prvič po dolgem času mi je poslala sporočilo: »Mama, danes sem sama plačala račune. Ni bilo lahko, ampak sem ponosna nase.« Nina se je začela pogovarjati z Juretom o skupnih financah in prvič postavila meje.
A odnosi med sestrama so ostali napeti. Ko smo se srečali na rojstnem dnevu vnuka Tima, je bilo vzdušje ledeno. Otroci so se igrali na dvorišču, odrasli pa smo sedeli vsak v svojem kotu.
»A misliš, da bo še kdaj tako kot prej?« me je vprašala soseda Marija, ki je opazovala dogajanje skozi okno.
»Ne vem, Marija. Ampak vem nekaj – če ne bi ničesar spremenila, bi bilo samo še slabše.«
Poleti sem prvič po dolgih letih šla sama na morje – v Izolo. Sedela sem na obali in gledala sončni zahod nad Tržaškim zalivom. V srcu sem čutila mir in ponos – končno sem naredila nekaj zase.
Ko sem se vrnila domov, me je pričakala Petra s šopkom rož: »Mama… oprosti za vse grde besede. Zdaj razumem.« Nina mi je poslala risbico od vnukinje: »Babica, pogrešamo te.«
Vem, da odnosi ne bodo nikoli več taki kot nekoč. A vem tudi to: če želimo biti srečna družina, moramo vsak prevzeti odgovornost zase in nehati iskati krivca drugje.
Včasih ponoči še vedno razmišljam: Sem bila prestroga? Bi morala še naprej pomagati? Ali pa sem končno naredila nekaj prav zase in za svojo družino?
Kaj vi mislite – kdaj je pravi čas, da starši nehajo biti bankomat svojim odraslim otrokom?