Namesto sreče le list papirja: Zgodba o izgubljeni družini
»Martin, ne morem več. Odpeljem otroke. Ne išči me.«
List papirja je ležal na postelji, kjer bi morala ležati Zuzana, moja žena, s katero sva pred tremi dnevi postala starša dvojčkoma. V sobi je še dišalo po otroški koži in mleku, a bilo je prazno, kot da bi nekdo iz nje izsesal ves zrak. V meni je zavrelo – najprej bes, potem strah, nato praznina. Vse, kar sem si želel, je bilo, da bi danes skupaj odšli domov, v najin novi začetek. Namesto tega sem stal sredi sobe in gledal v njeno pisavo, ki je tresla od solza ali jeze.
»Kaj pa zdaj?« sem zamrmral sam pri sebi. Telefon sem imel v roki, a nisem vedel, koga naj pokličem. Mamo? Njo zadnjo. Zuzano? Njena številka je bila izklopljena. Sestri? Prijatelja? Nihče ni mogel pomagati.
Vse se je začelo že pred leti, ko sem Zuzano pripeljal prvič domov v našo hišo v okolici Domžal. Mama je bila vedno stroga, a pravična – tako sem si vsaj želel verjeti. V resnici pa je bila njena beseda zadnja in njen pogled oster kot nož. »Martin, pazi, koga pripelješ v hišo. Ne bo vsaka za našo družino,« mi je rekla že prvi večer, ko sva z Zuzano sedela v dnevni sobi in pila čaj. Zuzana se je trudila – prinašala je potico, pomagala pri vrtu, celo naučila se je nekaj starih receptov po maminih navodilih. A nikoli ni bilo dovolj.
»Zakaj pa ne znaš bolje speči kruha?« jo je mama vprašala nekega nedeljskega popoldneva. »Moja mama ga je vedno spekla tako, da si ga lahko jedel še tri dni.«
Zuzana se je nasmehnila, a sem videl, kako so ji roke zadrhtile. Po tistem je vedno bolj tiho sedela pri kosilih. Ko sva se preselila v zgornje nadstropje hiše, sem si oddahnil – mislil sem, da bo zdaj bolje. A mama je prihajala vsak dan: »Martin, zakaj imaš tako razmetano? Zakaj Zuzana ne pospravi bolje?«
Ko sva izvedela za nosečnost, sem bil presrečen. Dvojčka! Končno bo hiša polna smeha in veselja. Mama pa: »Kaj bosta pa zdaj? Saj komaj zase poskrbita.«
Zuzana se je zapirala vase. Pogosto sem jo našel na balkonu, kako gleda v daljavo proti Kamniškim Alpam. »Martin, jaz ne morem več tako živeti,« mi je rekla neko noč. »Tvoja mama me duši. Ne morem dihati.«
»Saj bo bolje,« sem ji obljubljal. »Ko bosta otroka tu, bo vse drugače.«
A ni bilo drugače. Ko so se začeli popadki in sva hitela v porodnišnico, je mama še zadnjič rekla: »Pazi na otroke. Upam, da jih bo znala vzgojiti.«
V bolnišnici so bili trenutki sreče – prvi jok dvojčkov, Zuzanini utrujeni nasmehi. A tudi tam ni imela miru: mama je klicala trikrat na dan, spraševala sestre in zdravnike, če je vse v redu, če Zuzana res zna dojiti.
Zadnji dan pred odpustom sem prišel zgodaj zjutraj – hotel sem biti prvi pri njih. A našel sem le prazen voziček in listek.
Dnevi po tem so bili megljeni. Mama me je tolažila: »Saj bo prišla nazaj. Saj nima kam iti.« Jaz pa sem vedel: Zuzana ni taka ženska. Če reče, da gre – gre zares.
Iskal sem jo povsod: pri njenih starših v Škofji Loki niso vedeli ničesar ali pa niso hoteli povedati. Prijatelji so mi rekli: »Martin, moral bi prej postaviti mejo svoji mami.« Sam sebi nisem znal odgovoriti.
Vsak večer sem sedel v otroški sobi med praznimi posteljicami in poslušal tišino. Včasih sem imel občutek, da slišim otroški jok ali Zuzanin smeh – a to so bili le spomini.
Mama je vztrajala: »To ni tvoja krivda! Ona ni bila dovolj močna za našo družino.«
A jaz sem vedel: krivda ni ena sama. Krivda se nabira kot prah na policah – vsak dan malo več.
Nekega dne sem dobil pismo – brez naslova pošiljatelja, a prepoznal sem njeno pisavo:
»Martin,
Morala sem oditi zaradi sebe in otrok. Tvoja mama me ni sprejela nikoli in ti si ji pustil preveč prostora med nama. Ne želim ti slabega – želim le mir za otroke in zase. Prosim te: ne išči me več.
Zuzana«
Solze so mi stekle po licih – prvič po dolgih tednih.
Mama me je našla z odprtim pismom v rokah.
»Martin, saj boš še našel drugo ženo!«
Takrat sem prvič dvignil glas nanjo:
»Mama! Dovolj! Zaradi tebe sem izgubil družino! Nikoli nisi sprejela Zuzane! Nikoli nisi sprejela mojih odločitev!«
Ona je utihnila in odšla iz sobe.
Tiste noči nisem spal. Razmišljal sem o vseh trenutkih, ko bi moral reči ‚ne‘, ko bi moral zaščititi svojo ženo pred materinimi besedami in pogledi.
V službi so me opazovali postrani – šef mi je rekel: »Martin, nisi več zbran.« Kako naj bom? Vsak dan znova preigravam pogovor z Zuzano v glavi: »Zakaj nisi rekel nič? Zakaj nisi stal ob meni?«
Včasih grem mimo vrtca in gledam otroke na igrišču ter se sprašujem: Ali sta tudi moja tam nekje? Ali me bosta kdaj spoznala?
Mama zdaj živi spodaj sama – jaz zgoraj v praznem stanovanju. Med nama zeva tišina.
Ljudje pravijo: »Kri ni voda.« A jaz vem: kri lahko tudi boli.
Vsak dan znova se sprašujem: Bi lahko bilo drugače? Bi lahko rešil svojo družino, če bi imel več poguma?
Kaj vi mislite – ali ima otrok pravico odrasti brez babičinega vpliva? Bi vi postavili mejo svoji mami ali bi izbrali mir v hiši na račun lastne sreče?