Ko te tašča postavi pred zid: Med lastno srečo in družinskim mirom
»Ne moreš vedno misliti samo nase, Maja!« je njen glas zarezal skozi kuhinjo kot nož. Stala sem ob pomivalnem koritu, roke potopljene v toplo vodo, a srce mi je razbijalo kot noro. Tašča, gospa Marija, je stala pred menoj s prekrižanimi rokami in ledenim pogledom. »Če boš še naprej tako sebična, boš razbila našo družino.«
V tistem trenutku sem si želela izginiti. Že mesece sem čutila, da se nekaj kopiči, a nisem pričakovala, da bo izbruhnilo tako silovito. Vse odkar sem se poročila z Janom, sem se trudila biti »prava« snaha: pomagala sem pri nedeljskih kosilih, prenašala njene pripombe o moji vzgoji otrok, celo sprejela sem, da ima ključ od našega stanovanja. A zdaj je bilo očitno – nikoli ne bom dovolj dobra.
»Mami, prosim…« je poskusil Jan, a ga je Marija prekinila z dvignjeno roko. »Ne, zdaj bom jaz povedala! Maja, ali sploh razumeš, kaj pomeni biti del družine? V naši hiši smo vedno skupaj držali. Če boš ti vztrajala pri svojem, boš razdelila vse.«
V meni je vrelo. Že dolgo sem čutila, da me duši – njena pričakovanja, njene zahteve, njen nadzor nad našimi življenji. A vedno sem molčala. Zaradi Jana. Zaradi otrok. Zaradi tistega večnega slovenskega strahu pred »slabo voljo«. Toda tisti dan nisem mogla več.
»Mogoče pa ni prav, da moram vedno jaz popuščati,« sem rekla tiho, a odločno. Marija me je pogledala kot bi ji pljunila v obraz. »Kaj si rekla?«
»Rekla sem, da imam tudi jaz pravico do svojega življenja! Ne morem več živeti samo zato, da bi bili vsi drugi zadovoljni.«
V kuhinji je zavladala tišina. Jan je nemo gledal v tla. Otroka sta se skrila v svojo sobo. Marija pa je stala pred menoj kot sodnica.
»Torej izbereš sebe?«
Vprašanje je viselo v zraku kot grožnja. V tistem trenutku sem vedela: karkoli odgovorim, nič več ne bo enako.
Spomnila sem se vseh tistih večerov, ko sem jokala v kopalnici, ker sem se počutila kot tujek v lastni družini. Spomnila sem se vseh trenutkov, ko sem si želela povedati Janovi sestri Tanji, naj ne prihaja nenapovedano na obisk in ne komentira moje hrane – pa sem raje stisnila zobe. Spomnila sem se vseh praznikov, ko sem morala igrati srečno ženo in snaho, čeprav sem bila izčrpana in žalostna.
»Izberem sebe,« sem končno rekla. Glas mi je tresel, a besede so bile jasne.
Marija je obrnila hrbet in odšla iz stanovanja brez besed. Jan je stal ob vratih in ni vedel, ali naj gre za njo ali ostane z mano.
Tisti večer sva bila prvič po dolgem času sama. Sedela sva v tišini. »Zakaj nisi nič rekel?« sem ga vprašala.
»Ne vem… Saj veš, kako je mama. Če ji kdo ugovarja…«
»Ampak jaz nisem več pripravljena živeti po njenih pravilih.«
Jan me je pogledal s tistim utrujenim pogledom slovenskega moškega, ki ga razjeda lojalnost med mamo in ženo. »Kaj pa naj naredim? Če izberem tebe, bom izgubil njo. Če izberem njo…«
»Izgubiš mene.«
Nisva več govorila. Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh ženskah v Sloveniji, ki so ujeti med pričakovanja družine in lastno srečo. Koliko nas je takih? Koliko nas joka na skrivaj? Koliko nas si želi samo dihati?
Naslednji dnevi so bili peklenski. Marija ni klicala. Tanja mi je poslala sporočilo: »Upam, da si zadovoljna s tem, kar si naredila.« Jan je bil tih in odsoten. Otroka sta čutila napetost in bila nemirna.
V službi so me sodelavke spraševale, zakaj sem tako bleda. Ena od njih, Petra, mi je rekla: »Veš kaj? Moja tašča mi še danes očita, da sem ji ukradla sina. Ampak če bi še enkrat lahko izbirala – bi ji že prej postavila meje.«
Njene besede so mi dale moč. Prvič v življenju sem začutila, da nisem sama.
Po enem tednu me je Marija poklicala. »Maja, pogovoriti se morava.«
Srečali sva se v kavarni na vogalu. Bila je bleda in vidno utrujena.
»Veš… Nikoli nisem imela občutka, da si res del naše družine.«
»Ker mi nisi nikoli dala priložnosti.«
Pogledala me je presenečeno.
»Vedno si pričakovala, da bom jaz tista, ki bo popustila. Da bom jaz tista, ki bo sprejela vse tvoje pogoje. Ampak jaz imam tudi svojo družino – svojo mamo in očeta – in svoje vrednote.«
Marija je dolgo molčala.
»Mogoče imaš prav… Ampak težko mi je sprejeti spremembe.«
»Tudi meni ni lahko.«
Tisti dan sva prvič govorili kot dve odrasli ženski in ne kot tašča in snaha na nasprotnih bregovih.
Ko sem prišla domov, me je Jan objel in rekel: »Pogrešal sem te – to pravo tebe.«
Od takrat ni bilo vse popolno. Še vedno pridejo dnevi, ko Marija ne more iz svoje kože in Tanja vrže kakšno opazko čez ramo. Ampak zdaj vem: če ne postaviš meja, te bodo pogoltnili.
Včasih ponoči ležim budna in se sprašujem: Ali lahko sploh kdaj resnično zmagaš proti pričakovanjem družine? Ali pa je zmaga že to, da ostaneš zvest sam sebi?