Ponudba tašče: Zamenjaj hišo, a pod enim pogojem – lastništvo prenesi name

»Ne moreš resno misliti, Marjeta!« sem skoraj zakričala v telefon, ko sem slišala njen predlog. Moja tašča, Olga, je imela vedno poseben način, kako zaviti svoje želje v sladke besede, a tokrat je bila njena ponudba bolj kot udarec v trebuh kot pa darilo. »Če hočeš, da zamenjamo hiši, moraš lastništvo prenesti name. Saj veš, da je to najboljše za vse,« je vztrajala s tistim svojim mirnim glasom, ki ga je uporabljala, kadar je hotela doseči svoje.

Stala sem sredi kuhinje v našem stanovanju v Domžalah, roke so se mi tresle. Luka, moj mož, je ravno prišel iz službe in me vprašal, zakaj sem tako bleda. »Tvoja mama ima spet briljantno idejo,« sem mu zabrusila. »Pravi, da če hočeva večjo hišo v Mengšu, morava najprej prenesti lastništvo na njo.« Luka je zavzdihnil in se usedel za mizo. »Veš, kakšna je. Saj bo vse v redu. Ona samo želi imeti stvari pod nadzorom.«

A jaz sem vedela bolje. Olga ni bila le skrbna mati in babica – bila je tudi ženska, ki ni nikoli pozabila na svojo korist. Ko sva pred leti s težavo kupila to stanovanje, nama je pomagala s posojilom. Takrat sem ji bila hvaležna. A zdaj sem čutila, da bo vsak evro, ki ga dolgujeva njej, postal orožje proti meni.

Tisto noč nisem spala. V mislih sem premlevala vse možnosti. Če privolim, tvegam vse – kaj če se odnosi poslabšajo? Kaj če naju izseli? Če ne privolim, bo Luka razpet med mano in svojo mamo. Vem, kako močno ga ima v oblasti.

Naslednji dan sem poklicala svojo najboljšo prijateljico Tanjo. »Ne morem verjeti, da ti to dela!« je vzkliknila. »Marjeta, pazi nase. Poznam preveč zgodb, ko so ljudje ostali brez vsega zaradi takih dogovorov.«

Dnevi so minevali v napetosti. Olga me je vsak dan klicala in me prepričevala: »Saj veš, da bi ti vedno pomagala. Ampak če bo hiša na tvoje ime, nikoli ne bom mirna.« Luka se je umikal pogovorom. Ko sem ga vprašala, kaj si resnično misli, je samo skomignil: »Mogoče ima prav. Saj je družina.«

Začela sem opažati spremembe pri sebi. Postajala sem živčna, razdražljiva do otrok. Najin sin Žan me je nekega večera vprašal: »Mami, zakaj si žalostna?« In nisem znala odgovoriti.

Nekega popoldneva me je Olga povabila na kavo k sebi domov v Trzin. Sedeli sva na vrtu pod staro češnjo. »Marjeta,« je začela počasi, »vem, da ti ni lahko. Ampak jaz sem že stara. Hočem samo vedeti, da bo vse urejeno.«

»Ampak zakaj mora biti vse na tvoje ime? Saj sva odrasla človeka!« sem ji prvič odkrito ugovarjala.

Olga me je pogledala naravnost v oči: »Ker vem, kako hitro se lahko stvari spremenijo. Če bi se slučajno ločila od Luke… nočem izgubiti vnukov in hiše.«

Zamrznila sem. Prvič mi je povedala resnico – ni šlo za skrb ali red v papirjih. Šlo je za nezaupanje do mene.

Ko sem to povedala Luki, se je razjezil: »Moja mama samo skrbi za nas! Zakaj ji ne moreš zaupati?«

»Ker ona ne zaupa meni!« sem mu vrnila.

Začela sva se prepirati skoraj vsak večer. Otroka sta se skrivala v svojih sobah. Najin zakon je začel razpadati pod težo Olginega pritiska.

Nekega dne sem šla po nasvet k odvetnici Mojci. Poslušala me je in rekla: »Marjeta, nikar ne podpisuj ničesar brez pravnega svetovanja. Če preneseš lastništvo na taščo, izgubiš vse pravice do hiše.«

To me je še bolj prestrašilo. A Luka ni hotel poslušati: »Saj smo družina! Saj ne bo nič narobe!«

V službi so opazili mojo stisko. Šefica me je poklicala na pogovor: »Marjeta, če rabiš prost dan ali pomoč… Samo povej.«

A nisem hotela priznati poraza. Nisem hotela biti tista snaha, ki ruši družino.

Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega – Olga je zbolela in pristala v bolnišnici zaradi srčnega infarkta. Luka je bil ves čas ob njej. Ko sem jo obiskala, me je prijela za roko: »Marjeta… oprosti… mogoče sem res pretiravala… Samo bojim se biti sama.«

Takrat sem prvič začutila sočutje do nje – a tudi žalost zaradi vsega razkola med nami.

Po Olgini vrnitvi domov smo se usedli skupaj za mizo – jaz, Luka in ona. Pogovorili smo se iskreno prvič po dolgem času.

»Ne bom več pritiskala glede hiše,« je rekla Olga tiho. »Samo obljubita mi, da boste ostali skupaj kot družina.«

Luka me je pogledal in prvič priznal: »Oprosti… Bil sem slep za tvoje občutke.«

Zdaj živimo naprej – z brazgotinami in novim razumevanjem meja in zaupanja.

Včasih ponoči še vedno premišljujem: Kako daleč smo pripravljeni iti zaradi družine? Kdaj postane ljubezen do bližnjih past? Bi vi tvegali vse zaradi miru v družini?