Geslo, ki je rešilo mojo hčer: Noč, ki je nikoli ne bom pozabila

»Mami, pridi pome, prosim!« Glas v slušalki je bil tresoč, skoraj preveč miren za mojo živahno Nino. Ura je bila malo čez polnoč, jaz pa sem že skoraj zaspala na kavču v dnevni sobi. V ozadju sem zaslišala nekakšen šum, kot bi nekdo skušal utišati pogovor. Srce mi je začelo divje biti. »Nina? Kje si?« sem vprašala, a odgovor je bil le: »Mami, pridi pome, hitro.« Nekaj ni bilo prav. Vsaka mama začuti, ko nekaj ni v redu z njenim otrokom.

»Nina, povej mi geslo,« sem rekla tiho, skoraj šepetaje, kot da bi lahko nekdo na drugi strani slušalke slišal moj strah. Za hip je bila tišina. Nato je glas rekel: »Ne spomnim se… Mami, prosim!«

V tistem trenutku sem vedela – to ni bila moja Nina. Najina mala skrivnost, najino geslo, ki sva ga izbrali tisti večer po poročilih o ugrabitvah otrok v Ljubljani. »Če kdaj pride kdo po tebe in reče, da sem te poslala jaz, naj ti pove geslo. Če ga ne ve, ne greš nikamor.« Tako preprosto pravilo, a tisto noč je bilo vprašanje življenja in smrti.

Z rokami, ki so se tresle kot listje v burji, sem poklicala policijo. »Moje ime je Mateja Novak. Mislim, da nekdo poskuša ugrabiti mojo hčer Nino. Pravkar so me klicali in se pretvarjali, da je ona.« Policistka na drugi strani je bila mirna in profesionalna: »Kje je vaša hči zdaj?«

»Bila je na rojstnodnevni zabavi pri prijateljici v Šiški. Rekla mi je, da bo prespala tam.«

»Mateja, ostanite na liniji. Pošiljamo patruljo tja.«

Minuta se je vlekla v večnost. V glavi so se mi vrteli najhujši scenariji: kaj če so jo že ugrabili? Kaj če sem prepozna? Kaj če…?

Telefon je znova zazvonil. Tokrat prava Nina. »Mami? Vse je v redu. Zakaj me kličeš?«

Solze so mi zalile oči. »Nina! Si res ti? Povej mi geslo!«

»Seveda – čokoladni puding!«

Zasmejala sem se skozi solze. »Oprosti, srček. Nekdo me je klical in se pretvarjal, da si ti.«

»Kaj? Kdo pa? Mami, jaz sem res pri Ani!«

»Vem, ljubica. Samo… Samo bodi previdna.«

Ko sem odložila telefon, sem se sesedla na tla in zajokala kot otrok. Moj mož Marko je pritekel iz spalnice: »Kaj se dogaja?«

»Nekdo je klical in se pretvarjal, da je Nina. Hoteli so jo ugrabiti ali kaj hujšega! Če ne bi imeli gesla…«

Marko me je objel in skupaj sva sedela v temi dnevne sobe. V mislih sem preigravala vse tiste trenutke iz otroštva, ko sem mislila, da pretiravam z zaščitništvom. Ko mi je mama govorila: »Mateja, pusti otroka dihati! Ne moreš jo ves čas nadzorovati.« A zdaj sem vedela – bolje enkrat preveč kot enkrat premalo.

Naslednje jutro sem Nino stisnila tako močno k sebi, da se je začela smejati: »Mami, dušiš me!« A v njenih očeh sem videla strah – tudi ona je razumela resnost situacije.

Pri zajtrku smo sedeli tiho. Marko je prelomil molk: »Moramo to prijaviti tudi šoli. In staršem drugih otrok.«

Nina je pogledala v tla: »A bodo mislili, da smo čudni? Da pretiravamo?«

»Ni važno, kaj si mislijo drugi,« sem rekla odločno. »Važno je, da si varna.«

Tisti dan sem poklicala razredničarko gospo Petro in ji vse razložila. Bila je šokirana: »Mateja, to se dogaja tudi pri nas? Vedno mislimo, da se take stvari zgodijo samo drugim.«

Popoldne so nas povabili na sestanek staršev. Vsi so bili pretreseni – nekateri so jokali, drugi so kričali na učitelje in zahtevali več varnosti. Ena mama je rekla: »Moja hči ne bo več hodila sama nikamor!« Drugi oče pa: »To je paranoja! Otroci morajo biti samostojni!«

V meni se je nabiral bes – zakaj mora vedno priti do tragedije ali skorajšnje tragedije, da se ljudje zbudijo? Zakaj ne moremo verjeti drug drugemu in skupaj zaščititi naše otroke?

Tiste dni sem bila kot na avtopilotu – služba v računovodstvu na občini mi ni več pomenila ničesar. Vse misli so bile pri Nini. Vsak njen korak sem spremljala s strahom in hkrati z občudovanjem njene poguma.

Nekega večera sva sedeli na balkonu in gledali luči Ljubljane pod nama.

»Mami? A misliš, da se bo še kdaj zgodilo kaj takega?«

Pogoltnila sem solzo in jo objela: »Ne vem, srček. Ampak obljubim ti – vedno bom naredila vse, da te zaščitim.«

Nina me je pogledala s tistimi velikimi rjavimi očmi: »Jaz pa tebe.«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh starših v Sloveniji – koliko nas živi v strahu za svoje otroke? Koliko nas ima pogum govoriti o tem na glas?

Danes vem – geslo ni le beseda. Je simbol zaupanja med mano in Nino. Je opomnik, da moramo biti pripravljeni na najhujše in hkrati verjeti v najboljše.

Včasih se vprašam: Ali smo kot družba res pripravljeni zaščititi naše otroke ali raje zamižimo pred nevarnostmi? Koliko nas ima pogum postaviti jasna pravila in jih tudi upoštevati?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?