Ko sem se vrnila domov: Med sanjami in sencami družinskih vezi
»Ne, Neža, danes ne moreš k babici Mariji,« je odločno rekel moj zet Matej, medtem ko je moja vnukinja z žalostnimi očmi gledala skozi okno. Slišala sem pogovor iz kuhinje, kjer sem pripravljala kosilo, a vsak njegov stavek mi je zarezal v srce kot nož. Včasih se vprašam, ali sem res naredila prav, ko sem se po dvajsetih letih garanja v Avstriji odločila vrniti domov, v našo vas pod Pohorjem.
Ko sem prvič stopila skozi vrata svoje nove hiše, sem čutila nepopisno srečo. Vse je bilo tako, kot sem si predstavljala med dolgimi nočnimi izmenami v Linzu: vonj po sveže pečenem kruhu, otroški smeh na dvorišču, družinska toplina. Moja hči Tanja in njen mož Matej sta bila ponos naše vasi – ona učiteljica na osnovni šoli, on uspešen obrtnik. Ko sta se odločila, da se preselita bližje meni, sem bila prepričana, da bomo končno zaživeli kot prava družina.
A potem so prišli oni – Matejevi starši. Marija in Jože. Že od začetka sem čutila, da me ne sprejemata. Vedno sta imela pripombe: »Zakaj pa si morala kupiti tako veliko hišo? Saj si sama!« ali »Tanja bi morala več poslušati moža, ne pa mame.« Sprva sem poskušala biti prijazna. Povabila sem ju na kavo, spekla potico za vse praznike, celo pomagala pri obnovi njihove stare hiše. A njuna hladnost je bila kot megla, ki nikoli ne izgine.
Najhuje pa je bilo zaradi otrok. Moja vnuka Neža in Luka sta bila sprva navdušena nad novo bližino babice. Skupaj smo hodili na sprehode do Drave, nabirali kostanj in pekli palačinke ob nedeljah. Toda Marija in Jože sta začela prihajati vsak dan – brez najave, brez spoštovanja do našega časa. Prinašala sta sladkarije in igrače, a zraven vedno kakšno strupeno pripombo: »Pri nas otroci ne smejo gledati risank po kosilu!« ali »Tvoja mama preveč razvaja otroke.«
Tanja je bila vedno med dvema ognjema. Včasih mi je v solzah priznala: »Mami, ne vem več, kaj naj naredim. Matej vedno brani svoje starše. Ne želi si zameriti.« In res – ko sem poskušala z njim govoriti o tem, je samo zamahnil z roko: »Moji starši so pač taki. Saj mislim, da imajo radi otroke.«
A jaz sem videla več. Videla sem, kako se Neža stiska k meni in šepeta: »Babica Marija pravi, da si ti lena, ker si delala v tujini.« Luka je postal tih in zaprt vase. Ni več risal sončkov in hišic – le še črne oblake in žalostne obraze.
Nekega popoldneva je prišlo do izbruha. Marija je brez trkanja vstopila v mojo kuhinjo in začela kričati: »Ti si kriva, da je Tanja taka! Preveč jo razvajaš! Zaradi tebe bo razpadla družina!« Tanja je planila v jok, jaz pa sem prvič v življenju izgubila nadzor: »Dovolj! To je moj dom! Moji vnuki! Dovolj vašega strupa!«
Vsi so obmolknili. Matej je zardel in odšel ven. Marija me je pogledala s takim prezirom, da me je zabolelo do kosti. Jože je samo zamrmral: »V naši družini se take stvari ne dogajajo.«
Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »Zaradi tebe bo razpadla družina.« Je res vse moja krivda? Sem preveč želela biti del življenja svojih otrok? Sem preveč sanjala o popolni družini?
Naslednje tedne so bili odnosi napeti kot struna. Tanja se je umikala v službo, Matej je bil še bolj zaprt vase. Otroka sta postajala vse bolj nemirna – Neža je začela gristi nohte, Luka pa se je ponoči zbujal s kriki.
Nekega dne me je obiskala soseda Silva. Prinesla mi je jabolčni zavitek in rekla: »Vesela sem, da si nazaj v vasi. Ampak veš… vsi govorijo o tem, kako se vaša družina krega zaradi starih staršev.« Sram me je bilo do solz. Vedno sem želela biti vzor – zdaj pa sem postala predmet vaške govorice.
Odločila sem se ukrepati. Povabila sem Tanjo na dolg sprehod ob Dravi. Med tišino in šumenjem vode sem ji rekla: »Hči moja, vem, da ti ni lahko. Ampak morava postaviti meje. Zaradi otrok.« Tanja me je objela in prvič po dolgem času sva jokali skupaj.
Skupaj sva pripravili načrt: obiskovanje naj bo dogovorjeno vnaprej; če pride do žaljivk ali nespoštovanja, bomo jasno povedali, da tega ne dovolimo; otrokom bova razložili, da imajo pravico povedati, če jim kaj ni všeč.
Mateju ni bilo lahko sprejeti teh sprememb. Sprva je bil užaljen in zaprt vase. A ko je videl, kako se otroka počasi vračata k smehu in igri, je začel razmišljati drugače.
Marija in Jože sta bila užaljena – nekaj časa ju ni bilo na spregled. A počasi so tudi oni začeli spoštovati naše meje.
Danes sedim na terasi svoje hiše in gledam Nežo in Luko, kako se igrata pod jablano. Tanja mi maha iz kuhinje in prvič po dolgem času čutim mir.
A še vedno me preganja vprašanje: Ali bodo moji vnuki res odrasli brez senc preteklosti? Ali lahko ena babica premaga strup druge? Kaj bi vi storili na mojem mestu?