Moj mož, njegov denar in moja kletka: Kako sem preživela zakon, ki me je dušil

»Marija, kje si spet zapravila denar?« je zagrmel Tone, ko je odprl svoj usnjeni portfelj in v njem našel manj, kot je pričakoval. Stala sem v kuhinji, roke so se mi tresle, v očeh pa so se nabirale solze. »Kupila sem mleko in kruh za otroke, Tone. Pa nekaj sadja,« sem tiho odgovorila. Njegov pogled je bil leden. »Vedno imaš izgovore. Če bi znala bolje gospodariti, ne bi bili vedno na robu.«

Tako se je začel skoraj vsak večer v naši hiši v okolici Celja. Dvanajst let sem poslušala očitke, štela kovance in se bala vsakega računa, ki je prispel po pošti. Tone je bil tisti, ki je prinašal denar domov, jaz pa sem bila tista, ki ga je morala raztegniti do zadnjega centa. Nikoli nisem imela svoje kartice, niti svojega računa. Ko sem predlagala, da bi šla delat v trgovino ali čistit pri sosedih, je rekel: »Kaj bodo ljudje rekli? Da ne znam skrbeti za svojo družino?«

Včasih sem ponoči ležala budna in poslušala njegovo dihanje. Spraševala sem se, ali je to res življenje, ki sem si ga želela. Ko sem bila mlada, sem sanjala o tem, da bom učiteljica ali pa bom imela svojo cvetličarno. A potem je prišel Tone – visok, samozavesten fant iz sosednje vasi. Vsi so govorili, da imam srečo, ker me je izbral. »Tone ima službo na občini, zna poskrbeti za ženo!« so šepetale sosede.

Na začetku je bil prijazen. Prinašal mi je rože in me peljal na izlete na Pohorje. Po poroki pa so se stvari počasi spreminjale. Najprej so izginili skupni sprehodi, potem so prišli prvi očitki zaradi porabe denarja. Ko sem rodila najino drugo hčerko, mi je rekel: »Zdaj boš pa res morala paziti na vsak evro.«

Otroci so rasli in jaz z njimi – a ne v svobodi, temveč v strahu. Vsak moj nakup je bil pod drobnogledom. Če sem kupila novo majico za Ano ali zvezke za Marka, me je vprašal: »A res to potrebujeta? Saj imamo še stare stvari!« Včasih sem si želela samo eno uro miru – brez vprašanj, brez očitkov.

Moja mama mi je enkrat rekla: »Marija, potrpi. Vsi imamo svoje križe.« A jaz nisem več vedela, ali je to še moj križ ali že kletka. S prijateljicami sem se redko videvala – Tone ni maral, da hodim ven brez njega. »Kaj pa imaš za debatirat z njimi? Saj veš, da ti nič ne morejo pomagati.«

Najhuje pa mi je bilo zaradi otrok. Ko sta Ana in Marko začela spraševati: »Mami, zakaj ne moremo na morje kot drugi? Zakaj ati vedno kriči nate?«, nisem znala odgovoriti. Srce me je bolelo vsakič, ko sem videla žalost v njihovih očeh.

Nekega večera sem sedela v kopalnici in gledala svoj odsev v ogledalu. Bila sem bleda senca same sebe – utrujena, prestrašena in brez upanja. Takrat sem prvič pomislila: »Ali bom tako živela do konca svojih dni?«

Naslednje jutro sem zbrala pogum in poklicala svojo staro prijateljico Sonjo. »Sonja, ne vem več, kaj naj naredim. Ne morem več tako živeti.« Sonja me je poslušala in rekla: »Marija, nisi sama. Pridi k meni na kavo. Pogovoriva se.«

Tisti pogovor mi je dal moč. Sonja mi je povedala za društvo za pomoč ženskam v stiski v Celju. »Tam ti lahko svetujejo in pomagajo najti pot naprej.« Prvič po dolgih letih sem začutila droben plamen upanja.

Ko sem Toneju omenila možnost službe v bližnji pekarni, se je razjezil: »Ne boš šla delat! Doma te rabimo!« Takrat sem prvič dvignila glas: »Tudi jaz nekaj rabim! Rabim občutek vrednosti!« Njegov pogled je bil poln presenečenja in besa.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede o potrpljenju in Sonjine o pogumu. Naslednji dan sem otroke peljala k mami in šla na sestanek v društvo. Tam so me sprejele prijazne svetovalke – poslušale so me brez obsojanja in mi ponudile konkretno pomoč.

Začela sem hoditi na skupinske pogovore z drugimi ženskami iz okolice Celja in Laškega. Slišala sem zgodbe, ki so bile podobne moji – vse smo bile ujetnice lastnih domov in partnerjev, ki so nas nadzorovali z denarjem in besedami.

Po nekaj mesecih sem zbrala dovolj poguma in vložila prošnjo za ločitev. Tone ni mogel verjeti – kričal je, grozil in me prosil naj ostanem zaradi otrok. A odločena sem bila: »Otroci potrebujejo mamo, ki zna stati pokonci.«

Selitev v majhno najemniško stanovanje v Celju ni bila lahka – a prvič po dolgih letih sem lahko sama odločala o svojem življenju. Prva plača iz pekarne mi je pomenila več kot vse darilo ali rože od Toneta.

Otroci so počasi sprejeli novo realnost – Ana mi je nekoč rekla: »Mami, zdaj si bolj nasmejana.« In res – čeprav ni bilo lahko, sem bila končno svobodna.

Včasih se ponoči še vedno vprašam: »Zakaj sem tako dolgo čakala? Koliko žensk še danes živi v takšni kletki kot jaz?«

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi imeli pogum stopiti iz sence?