Moj tast Tone je požrl naš dom: zgodba o družini, mejah in ljubezni

»Tone, a si spet pojedel vse jogurte?« sem skoraj zavpil iz kuhinje, ko sem odprl hladilnik in zagledal prazno polico. Mojca je sedela za mizo, z očmi prilepljenimi na telefon, a sem videl, kako se ji je rahlo zatresla roka. Vedel sem, da bo spet rekla: »Saj veš, da ima rad jogurte. Saj jih lahko kupimo še več.«

A ni šlo več samo za jogurte. Tone, moj tast, je zadnje mesece skoraj vsak dan prihajal k nam. Najprej je bilo to ljubko – prinesel je domača jabolka iz Vrhnike, popravil kakšno polico ali pa samo posedel z vnukinjo Laro. Potem pa so se stvari začele spreminjati. Najprej so izginili piškoti, potem salama, nato pa sem nekega dne našel celo prazno škatlo sladoleda, ki sem jo skril za zelenjavo. Tone je bil vedno tam – v naši kuhinji, v naši dnevni sobi, v naših pogovorih.

»A veš, da bi lahko Tone kdaj pa kdaj tudi kaj prinesel?« sem rekel Mojci tistega večera, ko sva sedela na kavču. »Ne moreš pričakovati, da bomo mi vedno vse kupovali.«

Mojca me je pogledala s tistim pogledom, ki ga poznam že od najinega prvega prepira: »On je moj oče. Saj veš, da mu je težko samemu. Odkar je mama umrla, nima nikogar.«

Zavedal sem se tega. Vem, kako ga je smrt žene prizadela. A nisem več zmogel. Vsak dan sem prihajal iz službe utrujen, želel sem si miru in svojega prostora. Namesto tega sem moral poslušati Tonetove zgodbe o starih časih in gledati, kako Lara z njim poje zadnjo čokolado iz omare.

Nekega dne sem prišel domov in našel Toneta, kako sedi za mizo in reže najdražjo pršutovo salamo, ki sem jo kupil za svoj rojstni dan. »Tone, to sem pa res kupil zase,« sem rekel bolj ostro kot običajno.

Pogledal me je s tistim žalostnim pogledom: »A ni vse vaše tudi moje? Saj smo družina.«

Tisti večer sem Mojci povedal, da ne morem več tako naprej. »Če ne boš ti rekla kaj očetu, bom moral jaz. Ne morem več živeti v lastni hiši kot gost.«

Mojca je bila tiho. Prvič v najinem zakonu sem videl, da ne ve, kaj naj naredi. Med nama se je začela tiha vojna – ona je branila očeta, jaz pa svoj dom.

Naslednji teden je Tone spet prišel. Tokrat je s seboj pripeljal še soseda Franca. Ko sem stopil v kuhinjo, sta oba sedela za mizo in pila moje pivo.

»A si vedel, da ima tvoj tast najboljšo snaho v Sloveniji?« je rekel Franc in se zasmejal.

»Ja, ampak ima tudi najbolj potrpežljivega zeta,« sem odvrnil in pogledal Toneta.

Tisti večer sem Mojci rekel: »Tole ne gre več. Če ne postaviva meja zdaj, bova izgubila sebe.«

Mojca je jokala. Prvič po dolgem času sva govorila odkrito. Povedala mi je, da se počuti ujeta med mano in očetom. Da jo boli, ker vidi mene nesrečnega in očeta osamljenega.

»Kaj pa če bi mu pomagali najti kakšen krožek ali društvo? Da bi imel še koga poleg nas?« sem predlagal.

Naslednji dan sva skupaj sedla s Tonetom. Povedala sva mu, da ga imava rada, a da potrebujemo svoj prostor. Da ga bomo vedno sprejeli na kosilo ali kavo, a da mora spoštovati najin dom.

Tone je bil tiho. Prvič ni imel odgovora na jeziku. Samo pokimal je in odšel.

Tisti teden ga ni bilo naokoli. Hiša je bila tiha – pretiha. Lara je spraševala po dedku. Mojca je bila zamišljena.

Čez nekaj dni je Tone poklical: »A lahko pridem na kosilo? Prinesel bom domačo potico.«

Ko je prišel, je bil drugačen. Ni več odpiral hladilnika brez vprašanja. Prvič po dolgem času smo sedeli skupaj kot družina – brez napetosti.

A v meni je ostal grenak priokus. Sem bil pretrd? Sem ga prizadel? Ali pa sem končno zaščitil svojo družino?

Včasih se vprašam: Kje je meja med ljubeznijo do družine in ljubeznijo do sebe? Ali lahko v Sloveniji sploh postavimo meje staršem – ali nas bo vedno grizla slaba vest?