Ko sem končno postala mama: Bitka med ljubeznijo in razumom

»Tanja, spet mu popuščaš!« Matejev glas je odmeval po kuhinji, kjer sem Luki tiho brisala solze z lica. »Če boš tako nadaljevala, boš iz njega naredila razvajenca!«

Stala sem tam, sredi razmetane kuhinje, med ostanki jutranjega zajtrka in Lukovimi igračami, in se počutila kot na sredi nevihte. Luka je jokal, ker ni smel gledati risank pred vrtcem. Jaz pa sem ga, kot že tolikokrat prej, stisnila k sebi in mu obljubila, da bova popoldne skupaj sestavljala lego kocke. Matej me je gledal s tistim pogledom, ki ga poznam že leta – mešanica skrbi in razočaranja.

»Saj veš, da ga imaš rada, ampak to ni prav, Tanja. Vzgoja ni samo crkljanje,« je rekel tiho, skoraj utrujeno.

V meni se je vse trgalo. Vem, da ima prav. Vem pa tudi, kako dolgo sem čakala na ta trenutek – na to, da bom lahko nekoga stisnila v naročje in mu rekla: »Ti si moj.« Spomnim se vseh let, ko sem hodila od zdravnika do zdravnika, ko sem poslušala sošolke in prijateljice govoriti o svojih otrocih, jaz pa sem se smehljala in prikrivala bolečino. Ko so mi pri 35-ih rekli, naj ne gojim prevelikih upov. Ko sem jokala v kopalnici po vsakem neuspelem poskusu umetne oploditve.

In potem – čudež. Luka. Moj mali sonček. Ko sem ga prvič držala v naročju, sem si prisegla, da mu bom dala vse. Da nikoli ne bo občutil tiste praznine, ki sem jo jaz nosila v sebi toliko let.

A zdaj se zdi, kot da sem ujeta med dvema svetovoma. Med svojo željo po brezpogojni ljubezni in nujnostjo postavljanja meja. Med tem, kar čutim kot mama, in tem, kar mi narekuje razum – in Matej.

Moja mama mi pogosto reče: »Tanja, včasih moraš biti stroga. Otroci potrebujejo red.« Njene besede me zabadajo kot igle. Saj vem! Ampak kako naj mu rečem ne? Kako naj ga pustim jokati? Ko ga vidim žalostnega ali prestrašenega, se mi zdi, kot da bi še enkrat doživljala vse svoje izgube.

Včasih se vprašam, ali me drugi sploh razumejo. Moja sestra Petra ima tri otroke in vedno pravi: »Ti imaš samo enega, zato ga preveč paziš.« Morda ima prav. Morda res pretiravam. Ampak ali ni to naravno? Ko si nekaj tako dolgo želel?

Nekega večera sva z Matejem sedela na kavču. Luka je že spal. Tišina med nama je bila gosta.

»Tanja, bojim se zate. Bojim se za naju. Ne želim si, da bi zaradi Luko pozabila nase… ali name.«

Zabolelo me je. Vem, da ima prav. Zadnje mesece sem res vse podredila Luku. Najin odnos je postal napet. Pogosto se prepirava zaradi malenkosti – kdo bo peljal Luko v vrtec, kdo bo pospravil igrače, kdo bo kuhal kosilo.

V službi me sodelavci gledajo postrani, ker vedno hitim domov. Šefica mi je pred kratkim rekla: »Tanja, morala bi več časa posvetiti projektom.« Ampak kako naj ji razložim? Kako naj jim vsem razložim to praznino, ki jo zdaj polni samo Luka?

Nekega dne me je Luka vprašal: »Mami, zakaj si žalostna?«

Zlomilo me je. Nisem vedela, kaj naj rečem. Kako naj štiriletniku razložim vse te občutke? Samo objela sem ga in mu rekla: »Vse bo v redu.«

A ni bilo v redu. Vsak dan znova sem se borila sama s sabo. Vsak dan znova sem si obljubila: danes bom bolj dosledna. Danes ne bom popustila pri sladkarijah ali risankah.

A potem pride tisti trenutek – njegov pogled, njegove solze – in spet popustim.

Na družinskem kosilu pri starših je oče rekel: »Tanja, ti si bila vedno občutljiva. Ampak zdaj si mama. Zdaj moraš biti močna.«

Vsi so me gledali. Petra je zavila z očmi. Matej je tiho jedel juho.

»Saj se trudim…« sem zašepetala.

»Trudiš se preveč!« je vzkliknila Petra.

Po kosilu sem šla na vrt in jokala med jablani. Mama je prišla za mano.

»Veš, Tanja… tudi jaz sem tebe včasih preveč crkljala. Ampak življenje te nauči svoje.«

Pogledala sem jo skozi solze: »Kaj pa če Luko s tem uničujem? Kaj če mu jemljem možnost, da postane samostojen?«

Mama me je objela: »Vsaka mama dela napake. Pomembno je samo to, da ga imaš rada.«

Tiste noči nisem mogla spati. Razmišljala sem o vseh svojih strahovih – da bom izgubila Mateja, da bom Luko razvadila do te mere, da ne bo znal živeti brez mene… Da bom ostala sama.

Naslednje jutro sem Luki prvič rekla ne – brez izgovorov in brez popuščanja. Jokala sva oba. A potem me je presenetil – po nekaj minutah joka me je objel in rekel: »Mami, rad te imam.«

Morda res ni vse tako črno-belo. Morda lahko najdem ravnovesje med ljubeznijo in disciplino.

Zvečer sem Mateju rekla: »Obljubim ti… trudila se bom bolj poslušati sebe in tebe.«

Pogledal me je z olajšanjem in prvič po dolgem času sva se pogovarjala brez očitkov.

A še vedno imam dvome. Še vedno se bojim.

Drage mame (in očetje), ste se tudi vi kdaj počutili tako? Kako ste našli ravnovesje med ljubeznijo in vzgojo? Ali sploh obstaja pravi odgovor?