Zadnji objem na bregu Save: Bratove besede, ki še vedno odmevajo

»Tjaša, pazi!« je zakričal Nejc, ko sem zdrsnila po blatni brežini naravnost proti reki. V tistem trenutku sem čutila le ledeno vodo, ki mi je zalila čevlje, in bratovo roko, ki me je skušala zgrabiti. Slišala sem, kako je mama iz daljave klicala najino ime, a vse, kar sem videla, je bil Nejčev obraz – prestrašen, odločen, poln ljubezni.

Bilo je zgodnje poletje v našem malem kraju ob Savi. Mama je tisti dan prvič po dolgem času dovolila, da greva sama do reke. Oče je bil v službi v hidroelektrarni, mama pa je doma kuhala kosilo. Nejc je bil leto dni starejši od mene in vedno sem mu sledila kot senca. Tisti dan sva se igrala »kdo dlje skoči«, ko sem izgubila ravnotežje.

»Drži se za mojo roko!« je zavpil in me vlekel nazaj. A blato je bilo preveč spolzko. V hipu sva oba zdrsnila v deročo vodo. Spomnim se občutka panike, ko sem se borila za zrak, in bratove roke, ki me je potiskala proti bregu. »Tjaša, ne spusti!« je še zadnjič zaklical. Potem pa ga ni bilo več.

Ko so gasilci našli Nejca nekaj kilometrov nižje ob toku, sem bila še vedno zavita v odejo in tresla sem se – ne le od mraza, ampak od krivde. Mama me je stisnila k sebi in jokala tako glasno, da so se sosedje zbirali pred hišo. Oče je prišel domov z obrazom, ki ga nikoli več nisem videla nasmejanega.

Dnevi po tragediji so bili kot megla. Mama ni več govorila z mano; kadar me je pogledala, so ji po licih spolzele solze. Oče je ponoči pil in razbijal krožnike po kuhinji. Vsi so šepetali: »Uboga družina Novak.« V šoli so me otroci gledali postrani – kot da sem jaz tista, ki je Nejca potisnila v reko.

Nekega večera sem slišala starša prepirati se v dnevni sobi. »Zakaj si ju pustila sama? Saj veš, kakšna je Sava spomladi!« je kričal oče. Mama mu ni ostala dolžna: »Ti si vedno v službi! Če bi bil več doma, bi mogoče…« In potem tisti grozni trenutek tišine, ko sta oba vedela, da ni odgovora.

Začela sem sanjati Nejca. V sanjah mi je govoril: »Ni tvoja krivda, Tjaša.« A ko sem se zbudila, sem čutila težo njegovih zadnjih besed: »Ne spusti!« Kako naj živim s tem? Kako naj odpustim sebi?

Poletje se je prevesilo v jesen. Mama je začela hoditi k psihologinji v Ljubljano. Oče je še bolj molčal in ponoči dolgo sedel na klopci pred hišo. Jaz sem se zaprla vase. Prijateljice so me vabile ven, a nisem mogla – bala sem se reke, bala sem se ljudi, bala sem se same sebe.

Nekega dne me je mama peljala na pokopališče. Stala sva pred Nejčevim nagrobnikom – preprost kamen z napisom: »Vedno boš z nami.« Mama me je prijela za roko in prvič po dolgem času rekla: »Tjaša, pogrešam ga.« Jokali sva skupaj in prvič sem začutila, da mogoče nisem sama.

V šoli sem začela pisati pesmi o Nejcu. Učiteljica slovenščine jih je prebrala in rekla: »Tjaša, tvoje besede imajo moč.« Sošolci so počasi začeli pristopati k meni – nekateri so mi povedali o svojih izgubah. Spoznala sem, da bolečina ni samo moja.

A doma ni bilo bolje. Oče ni mogel odpustiti mami in meni. Nekega večera mi je rekel: »Če bi ti bila bolj previdna…« Te besede so me zarezale globlje kot katerakoli druga rana. Mama ga je prosila naj neha, a on ni znal drugače.

Nekega popoldneva sem sedela na bregu Save – prvič po tistem dnevu. Reka je bila mirna, nebo jasno modro. Zaprla sem oči in si predstavljala Nejca poleg sebe.

»Tjaša, življenje gre naprej,« sem zaslišala njegov glas v mislih.

Ko sem prišla domov, sem mami povedala: »Želim iti na terapijo.« Prikimala je in me objela – tisti objem mi je dal upanje.

Leta so minevala. Oče se nikoli ni povsem pobral; mama pa mi je postala najboljša prijateljica. Vsako leto na obletnico nesreče greva skupaj k Savi in prižgeva svečo za Nejca.

Danes vem: krivda ne izgine nikoli povsem, a z njo se naučiš živeti. Vsak dan si ponavljam Nejčeve besede: »Ne spusti!« – zdaj jih razumem drugače. Ne spusti upanja, ne spusti ljubezni.

Včasih se vprašam: Ali lahko družina preživi tako bolečino? Ali lahko odpustimo sebi in drug drugemu? Bi vi znali?