Zakaj nikoli več ne želim paziti na svojega vnuka: Dan, ki je razkril vse skrite rane

»Mami, res te prosim, samo danes. Tine je bolan, jaz pa moram nujno v službo. Saj veš, da nimam nikogar drugega.« Glas moje hčerke Nine je tresoč in obupan, medtem ko skozi telefon poslušam, kako v ozadju joka moj štiriletni vnuk. Vem, da nima nikogar drugega. Vem tudi, da sem jaz tista, ki vedno priskoči na pomoč. Ampak danes… danes sem utrujena. Moje roke so težke, kolena bolijo in srce mi bije prehitro.

»Pridi ga pripeljat,« izdihnem, čeprav bi najraje rekla ne. Ne morem ji reči ne. Nikoli ji nisem znala reči ne.

Ko Nina pripelje Tinetka, je videti izmučena. »Hvala, mami. Res si zlata. Samo par ur boš z njim, potem pridem.« Poljubi me na lice in že hiti nazaj v avto. Vrata se zaprejo in ostaneva sama s Tinetom, ki ima rdeča lička in smrka.

»Babica, boli me grlo,« zašepeta in se stisne k meni. Prijazno ga pobožam po laseh in mu skušam pričarati občutek varnosti, čeprav v sebi čutim le tesnobo.

V kuhinji mu pripravim čaj in medtem poslušam radio – poročila o draginji, o tem, kako ljudje komaj preživijo iz meseca v mesec. Spomnim se svojih mladih let, ko sem sama vzgajala Nino in njenega brata Marka. Vedno sem bila sama za vse. Vedno sem bila tista močna.

Tine joka. »Babica, hočem mamico!«

»Mamica pride kmalu, srček. Tule imaš medenjak.«

A jok ne poneha. V meni narašča panika. Ne zmorem več tega joka, tega občutka nemoči. Včasih sem znala pomiriti otroke – zdaj pa se mi zdi, da sem izgubila vse svoje spretnosti.

Telefon zazvoni. Marko. »Mami, a si danes prosta? Rabim te za eno uro, da skočim po avto k mehaniku.«

»Ne morem, Marko! Že pazim na Tinetka!«

»Aja… Spet ti vse naložijo na glavo. Saj veš, da Nina vedno izkoristi tvojo dobroto.«

Zamolknem. Markove besede me zabolijo bolj kot bi si želela priznati. Vedno sem bila med dvema ognjema – med Nino in Markom, med njunimi potrebami in svojimi omejitvami.

Tine bruha po kavču. V trenutku panike ga dvignem in nesem v kopalnico. Voda teče, jaz pa trepetam od strahu – kaj če mu ne znam pomagati? Kaj če se mu kaj zgodi pod mojo oskrbo?

Ko pride Nina domov, sem že povsem izmučena. »Mami, kaj pa je bilo? Zakaj je kavč moker?«

»Bruhal je… Oprosti… Nisem vedela…«

Nina zavije z očmi. »Saj sem ti rekla, da mu ne dajaj mleka! Saj veš, da ga ne prenaša!«

V meni nekaj poči. »Nina! Dovolj imam! Nikoli ni prav! Vedno samo kritiziraš! Jaz pa… Jaz pa ne zmorem več!«

Nina utihne. Tudi Tine me gleda s široko odprtimi očmi.

»Mami… Saj vem, da ti ni lahko… Ampak res nimam nikogar drugega.«

»Vedno samo jaz! Kje je tvoj mož? Kje je tvoja odgovornost? Zakaj vedno jaz?«

Nina plane v jok. »Ne razumeš… On dela v Avstriji! Sama sem za vse!«

»Tudi jaz sem bila sama za vse! Ampak ti tega nikoli nisi videla! Nikoli nisi vprašala, kako sem! Samo jemlješ in jemlješ!«

V sobi zavlada tišina. Tine tiho joka v kotu.

Marko pride nenapovedano skozi vrata. »Kaj se dogaja? Slišal sem Nino po telefonu… Mami, si v redu?«

»Ne vem več… Ne vem več, če zmorem biti ta babica, ki jo vsi potrebujete.«

Marko pogleda Nino: »Mogoče bi lahko kdaj tudi ti prevzela odgovornost za svojega otroka.«

Nina ga pogleda s sovraštvom: »Lahko bi mi kdaj pomagal namesto da samo kritiziraš!«

Spet prepir. Spet stara zgodba – jaz v sredini, otroka vsak na svoji strani.

V meni vrejo spomini: kako sem ponoči šivala obleke za dodatni zaslužek; kako sem skrivala solze pred otroki; kako sem si želela le malo miru in priznanja.

»Dovolj imam!« zakričim bolj nase kot na njiju. »Ne bom več pazila na vnuke! Ne bom več tista rešilna bilka! Hočem živeti tudi zase! Hočem mir!«

Nina plane iz stanovanja s Tinetom v naročju. Marko ostane in me objame: »Mami… oprosti… Nisi ti kriva za vse to.«

Ko ostanem sama v tišini stanovanja, me preplavi val krivde in olajšanja hkrati. Ali sem slaba mama? Slaba babica? Ali imam pravico reči ne?

Zvečer sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane pod sabo. V glavi mi odmeva Ninino ihtenje in Markove besede.

Ali smo Slovenci res obsojeni na to, da se žrtvujemo za družino do konca svojih dni? Kdaj bomo lahko rekli: zdaj pa dovolj – zdaj pa živim tudi zase?