Med kladivom in nakovalom: Kako je moja tašča skoraj uničila moj zakon

»Maja, a res misliš, da si dovolj dobra za mojega sina?« je zazvenel hladen glas gospe Marije, ko sem prvič prestopila prag njihove hiše kot Aljaževa žena. Njene oči so me prebadale, kot bi iskale napako v vsakem mojem gibu. V tistem trenutku sem vedela, da bo življenje z Aljažem vse prej kot lahko.

Poroka je bila čudovita, polna smeha in solz sreče. Toda že naslednji dan sem začutila ledeno sapo, ki je pihala iz Aljaževe družine. Marija je bila vdova, ki je svojega sina vzgajala sama in ga imela za središče svojega sveta. Ko sem prišla jaz, je njen svet začel razpadati – vsaj tako je ona videla.

»Aljaž, zakaj si izbral njo? Saj veš, da ne zna niti potice speči!« je rekla pred vsemi na nedeljskem kosilu. Vsi so se nasmehnili, jaz pa sem čutila, kako mi vročina zaliva lica. Aljaž je molčal. To me je najbolj bolelo – njegova tišina.

Vsak teden je bilo huje. Marija me je klicala po službi in mi očitala, da nisem dovolj skrbna žena. »Maja, tvoje rože na balkonu so ovenele. Kaj bodo rekli sosedje?« ali pa »Aljaž je shujšal. Ne znaš kuhati?« Včasih sem jokala v kopalnici, da me nihče ne sliši.

Moji starši so živeli daleč stran, v Prekmurju, in nisem si upala priznati, kako težko mi je. Mama mi je vedno govorila: »V zakonu moraš potrpeti.« Ampak koliko potrpeti? Kje je meja?

Nekega večera sem sedela na kavču in gledala v prazno. Aljaž je prišel iz službe in me vprašal: »Kaj je narobe?« Zbrala sem pogum in mu povedala vse – kako me njegova mama ponižuje, kako se počutim kot tujek v lastnem domu.

»Maja, saj veš, da ima mama težko življenje. Malo potrpi, bo že bolje,« je rekel in me pobožal po laseh. Njegove besede so me zabolele bolj kot Marijine pripombe. Bila sem sama.

Marija ni odnehala. Začela je prihajati nenapovedano. Enkrat sem jo zalotila, kako brska po najini spalnici. »Samo preverjam, če imaš pospravljeno,« je rekla hladno. Ko sem protestirala pri Aljažu, mi ni verjel.

»Moja mama tega ne bi nikoli naredila!«

Začela sem dvomiti vase. Sem res tako slaba žena? Zakaj me nihče ne razume? V službi sem bila vedno nasmejana Maja, doma pa senca same sebe.

Nekega dne sem izvedela, da Marija kliče Aljaža vsak večer in mu govori, da ga ne ljubim dovolj, da ga izkoriščam. Ko sem ga soočila s tem, je planil: »Mama ima prav! Zadnje čase si samo še tečna!«

Takrat sem prvič pomislila na ločitev. A nisem imela kam iti. Stanovanje sva kupila skupaj na kredit, starši so bili daleč, prijatelji pa so imeli svoje težave.

Začela sem pisati dnevnik. Vsak večer sem izlila svojo bolečino na papir:

»Danes me je Marija spet ponižala pred Aljaževimi sorodniki. Rekla je, da nisem prava Slovenka, ker ne znam narediti domače klobase. Aljaž se je samo smejal.«

Počasi sem začela izgubljati sebe. Shujšala sem deset kilogramov, ponoči nisem spala. V službi so opazili spremembe.

»Maja, si v redu?« me je vprašala sodelavka Petra.

Nisem mogla več skrivati. Zaupala sem ji vse. Petra mi je rekla: »Moraš postaviti meje. Če ne boš ti, jih ne bo nihče.«

Tisto noč sem prvič spala mirno – odločena sem bila nekaj spremeniti.

Naslednjič, ko je Marija prišla nenapovedano in začela kritizirati moj način življenja, sem ji mirno rekla: »Gospa Marija, to je moj dom in prosim vas, da spoštujete najin prostor.«

Njen obraz se je spačil od besa: »Ti mi ne boš govorila, kaj naj delam!«

Aljaž je bil šokiran nad mojo odločnostjo. Prvič v življenju sem se postavila zase.

Sledili so tedni tihe vojne. Marija ni več prihajala tako pogosto, a Aljaž se je oddaljil. Več časa je preživljal pri njej kot doma.

Nekega večera sem ga vprašala: »Aljaž, ali si še želiš biti z mano?«

Dolgo je molčal. »Ne vem več.«

Takrat sem vedela – izgubila sem bitko za njegovo srce.

Odločila sem se oditi. Spakirala sem kovček in poklicala Petro – ponudila mi je začasno sobo pri njej v Šiški.

Ko sem odhajala iz stanovanja, me je Aljaž pogledal z žalostjo v očeh: »Maja… oprosti.«

Nisem odgovorila. Vedela sem le to: če ostanem, bom izgubila sebe.

Danes živim sama v majhnem stanovanju v Ljubljani. Še vedno boli – a vsaj spet diham s polnimi pljuči.

Včasih se vprašam: Ali bi lahko naredila kaj drugače? Ali smo ženske v Sloveniji res še vedno ujeti med kladivom tradicije in nakovalom pričakovanj drugih?