Svekrvina „genialna“ ideja: Ko je v resnici gospodar mojega življenja?

»Ivana, saj razumeš, da je to najboljša rešitev za vse!« je vztrajala svekrva Marija, medtem ko je s tresočimi rokami mešala kavo v svoji majhni kuhinji na Viču. Njene oči so se mi zdele ostre kot britev, čeprav je njen glas skušal zveneti pomirjujoče. »Če mi zaupata svojo ušteđevino, bom stan prepisala na malo Ano. Saj je vaša hči! Saj si želite, da ima nekaj svojega, kajne?«

V meni se je vse krčilo. Gledala sem moža, Marka, ki je nemočno strmel v svojo skodelico in molčal. Vedela sem, da ga je sram – sram, ker ni znal postaviti meje svoji materi, sram, ker ni znal zaščititi najine družine. V meni pa so vrele besede, ki jih nisem upala izreči na glas. »Marija, to ni tako preprosto. To je NAŠ denar. To je NAŠA prihodnost. In vi želite, da vam vse predava v roke? Kaj če si premislite? Kaj če se zgodi kaj nepredvidljivega?«

A namesto tega sem le tiho rekla: »Morava premisliti.«

Tisto noč nisem spala. Marko je ležal ob meni in dihal težko kot otrok po joku. V mislih sem preigravala vse možnosti: če privolim, tvegam vse – najino varnost, prihodnost najine hčere, celo najin zakon. Če ne privolim, bom izpadla nehvaležna snaha, tista, ki razbija družino. V Sloveniji ni lahko priti do svojega stanovanja. Cene so nore, krediti še bolj. Najina ušteđevina – tistih 38 tisoč evrov – je bila rezultat let odrekanja, popoldanskih uric in vikendov brez počitka.

Zjutraj me je Marko pogledal z rdečimi očmi: »Ivana, mama misli dobro. Ampak… tudi jaz ne zaupam popolnoma.«

»Zakaj potem molčiš? Zakaj vedno jaz rešujem tvoje družinske vojne?« sem izbruhnila.

Marko je utihnil. Vem, da ga boli. A mene boli še bolj.

Tisti dan sem v službi komaj zbrala misli. Moja sodelavka Tanja me je opazovala in končno vprašala: »Kaj te muči?«

Ko sem ji povedala vse, je le zavzdihnila: »Ivana, to so tipične slovenske zgodbe. Stanovanja so vedno jabolko spora. Ampak pazi nase. Nihče ti ne bo vrnil let dela in odrekanja.«

Popoldne sem šla po Ano v vrtec. Njene male roke so me objele okoli vratu in za trenutek sem pozabila na vse skrbi. »Mami, a bomo šli k babici?«

»Ne danes, srček.«

Ko sva prišli domov, me je že čakala Marijina dolga SMS: »Ivana, upam, da sta že premislila. Stanovanje ne bo dolgo prazno. Če ne bosta hitro odločila, ga bom dala v najem.«

Srce mi je padlo v hlače. Je to grožnja? Ali res misli tako? Ali samo pritiska name?

Zvečer sva z Markom sedela za mizo in gledala papirje – pogodbe o varčevanju, izpiske iz banke, stare slike iz časa, ko sva še verjela v skupne sanje.

»Ivana, kaj če bi šla k notarju? Da vse uredimo pravno?«

»In če mama ne bo hotela podpisati? Če bo rekla, da ji ne zaupava?«

Marko je skomignil z rameni.

Naslednji dan sva šla k Mariji na obisk. Ana se je igrala na tleh z njenimi starimi punčkami. Marija nama je postregla z jabolčno pito in začela znova: »Poglejta, jaz nisem več mlada. Stanovanje bo tako ali tako ostalo Ani. Zakaj bi čakala na mojo smrt? Lahko bi že zdaj živeli brez skrbi!«

Zbrala sem pogum: »Marija, pripravljena sva investirati v Anino prihodnost. Ampak želiva pravno urejeno pogodbo pri notarju – da bo stanovanje res Ani in da bo denar zaščiten.«

Marija se je zdrznila: »Kaj pa misliš s tem? Saj sem tvoja družina! Saj mi zaupata!«

»Ravno zato želiva vse urediti pošteno in jasno.«

Njen obraz se je stemnil: »Če mi ne zaupata, potem pa nič! Stanovanje bom dala v najem!«

Marko je obsedel kot kip. Jaz pa sem začutila olajšanje in hkrati grozo – olajšanje, ker sem končno povedala svoje pogoje; grozo, ker sem vedela, da bo zdaj Marija začela vojno.

In res – naslednje dni so prihajali SMS-i in klici: »Kako si lahko tako nehvaležna? Saj sem ti hotela samo dobro! Kaj boš rekla Ani čez leta? Da si ji vzela dom?«

V službi sem bila kot robot. Doma sem jokala pod tušem. Marko se je umikal v tišino.

Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Ana je spala; Marko je bil pri prijatelju. Razmišljala sem o vseh ženskah v Sloveniji – o vseh snahah in materah in hčerah – ki vsak dan žonglirajo med pričakovanji družine in lastnimi sanjami.

Nekega dne me je poklicala mama: »Ivana, ne dovoli si vzeti vsega zaradi praznih obljub. Stanovanje ni vredno tvoje sreče.«

Tiste besede so mi dale moč.

Ko sem naslednjič srečala Marijo na tržnici, me je hladno pozdravila in odšla mimo mene kot tujka.

Z Markom sva se odločila: denarja ne bova dala brez pravne zaščite. Čeprav sva izgubila možnost za stanovanje, sva ohranila nekaj drugega – spoštovanje do sebe in upanje za boljšo prihodnost.

Včasih ponoči še vedno razmišljam: ali sem naredila prav? Ali bi morala bolj popustiti zaradi miru v družini? Ali pa sem končno postavila mejo tam, kjer bi jo moralo že zdavnaj?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je vredno žrtvovati svojo varnost za prazne obljube družine?