Resnica pod kožo: Ivanova borba za očetovstvo

»Ivan, morava se pogovoriti,« je rekla Maja, ko sem vstopil v kuhinjo. Njene roke so drhtele, pogled pa je uhajal stran. V tistem trenutku sem začutil ledeno roko okoli srca. Nikoli ni začela pogovora s takšnim tonom, razen kadar je šlo za nekaj resnega.

»Kaj je narobe?« sem vprašal, čeprav sem že vnaprej vedel, da odgovor ne bo dober.

Maja je globoko vdihnila in pogledala skozi okno, kjer je najin sin Luka igral nogomet s sosedovimi otroki. »Ivan… nekaj te moram vprašati. Si kdaj pomislil, da Luka mogoče ni tvoj?«

V tistem trenutku se mi je svet ustavil. Zvok žoge, ki je udarjala ob ograjo, je postal oddaljen šum. »Kaj govoriš? Se hecaš?« sem izdavil, čeprav sem vedel, da se ne šali.

»Ne vem več, kaj naj mislim. Pred leti… veš, ko sva imela krizo… Bila sem šibka. Enkrat sem bila z Andrejem.«

V meni se je nekaj zlomilo. Vse tiste noči, ko sem Luko uspaval, vse njegove prve korake, vse bolezni in veselje – ali je bilo vse to laž?

Nisem znal odgovoriti. Samo vstal sem in odšel ven. Zunaj sem opazoval Luko. Bil je moj sin. Vsaj tako sem verjel. Imel je moj nasmeh, moje oči… ali pa sem si to samo želel videti?

Tisto noč nisem spal. V glavi so mi odmevale Majine besede. Spomnil sem se vseh trenutkov, ko sva se z Majo oddaljila, ko sem bil preveč v službi in premalo doma. Je bila to moja krivda? Ali pa je bila samo ena napaka?

Naslednji dan sem Majo vprašal: »Želiš DNK test?«

Pogledala me je s solzami v očeh. »Ne vem… Bojiš se resnice?«

»Bojim se, da bom izgubil sina.«

Dnevi so minevali v tišini. Luka ni ničesar opazil. Še vedno me je klical »ati« in mi zvečer pripovedoval o svojih sanjah, kot da se nič ni spremenilo. Ampak v meni je rasel dvom kot plevel.

Končno sem zbral pogum in poklical laboratorij v Ljubljani. »Potrebujem DNK test očetovstva,« sem rekel ženski na drugi strani linije.

»Razumem, gospod Ivan. Prinesite vzorce in izpolnite obrazec.«

Maja ni nasprotovala. Bila je tiha in odsotna, kot bi tudi ona čakala na razsodbo.

Ko sva z Luko sedela v čakalnici laboratorija, me je pogledal: »Ati, zakaj sva tukaj?«

»Samo en test morava narediti,« sem rekel in ga stisnil k sebi.

Čakanje na rezultate je bilo najdaljših deset dni v mojem življenju. Vsak dan sem hodil v službo na občino kot robot. Kolegi so me spraševali, če sem bolan.

»Nič ni, samo utrujen sem,« sem odgovarjal.

V resnici pa sem bil raztrgan na koščke.

Ko so rezultati končno prispeli po pošti, sem sedel za kuhinjsko mizo in dolgo strmel v zaprto kuverto. Maja je stala ob vratih in molčala.

Odprl sem jo z drhtečimi rokami.

»Verjetnost očetovstva: 0%.«

V tistem trenutku se mi je stemnilo pred očmi. Maja je zajokala in padla na kolena: »Oprosti mi! Nisem vedela! Nikoli nisem hotela tega!«

Nisem ji znal odgovoriti. Samo sedel sem tam in gledal papir pred sabo.

Tisto noč nisem mogel spati. Slišal sem Luko, ki je spal v svoji sobi. Bil je moj sin… ali pač ne?

Naslednje jutro me je Luka objel: »Ati, greva danes na Slivnico? Obljubil si mi!«

Gledal sem ga in v meni se je prebudila bolečina, kakršne še nisem poznal. Kako naj mu povem? Ali mu sploh smem povedati?

Z Majo sva sedela pozno v noč in razpravljala:

»Ivan, kaj boš naredil?«

»Ne vem… Ne morem ga kar zapustiti. On ni nič kriv.«

»Ampak ti si zdaj svoboden… Če želiš oditi… Razumem.«

Nisem vedel, kaj naj naredim. Vse življenje sem verjel, da je Luka moj sin. Vse njegove zmage in porazi so bili tudi moji.

Ko sva naslednji dan hodila po poti na Slivnico, me je Luka vprašal: »Ati, zakaj si žalosten?«

Pogledal sem ga in rekel: »Veš, včasih življenje ni pošteno. Ampak ti si zame vedno moj sin.«

Objel me je in rekel: »Tudi ti si moj ati.«

Takrat sem spoznal – kri ni vse. Srce pač ne laže.

Danes še vedno živim z Majo in Luko. Najina družina ni popolna in brazgotine ostajajo. A odločil sem se, da bom ostal njegov oče – ker to čutim v srcu.

Včasih se vprašam: Bi vi ravnali enako? Je resnica vedno pomembnejša od ljubezni? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?