Nevidna cena ljubezni: Moje življenje babice za polni delovni čas

»Marija, a lahko prideš že ob šestih zjutraj? Blaž ima danes zobozdravnika, jaz pa moram v službo prej,« je zazvenel glas moje hčere Tine po telefonu. Ura je bila pet minut čez peto zjutraj. V kuhinji sem sedela s skodelico mlačne kave in gledala skozi okno v megleno jutro. V meni je vrelo – utrujenost, žalost, pa tudi tisti tihi občutek, da sem postala samoumevna.

»Seveda, Tina. Pridem,« sem odgovorila, čeprav sem si v sebi želela zakričati: »Ne morem več!«

Ko sem stopila v stanovanje svoje hčere, me je Blaž že čakal v pižami. »Babica!« je zavpil in mi skočil v naročje. Za trenutek sem pozabila na vse skrbi. A potem sem zagledala Tino, ki je že s torbo na rami hitela proti vratom. »Hvala, mami. Res ne vem, kaj bi brez tebe!« je rekla na hitro in izginila.

Tako se je začel še en dan v mojem življenju babice za polni delovni čas. Tri leta že minevajo, odkar sem se upokojila in prevzela skrb za vnuka. Sprva sem bila ponosna – čutila sem se koristno, potrebna. A z vsakim dnem so se moji dnevi začeli vrteti le še okoli drugih: kuhanje, pranje, igranje, vožnja na krožke, pomoč pri nalogah.

Moja prijateljica Jožica me je nekoč vprašala: »Marija, kdaj si bila nazadnje na izletu? Kdaj si šla na kavo s prijateljicami?« Nisem znala odgovoriti. Vedno sem imela izgovor: »Nimam časa, moram paziti na Blaža.«

Zvečer sem sedela sama v svoji dnevni sobi in gledala stare fotografije – jaz in moj pokojni mož Franc na morju, jaz s prijateljicami na pohodu po Triglavu. Kje je tista Marija? Kje so moje sanje?

Nekega dne sem zbolela. Gripa me je položila v posteljo za teden dni. Tina je bila vsa iz sebe: »Mami, kako bomo zdaj? Kdo bo pazil na Blaža?«

»Tina, tudi jaz potrebujem počitek. Ne morem več vsega sama.«

Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje – dovolila sem si biti šibka. Tina je morala vzeti dopust. Bila je jezna in razočarana.

Ko sem okrevala, sva imeli s Tino dolg pogovor.

»Mami, saj veš, da te imamo radi. Ampak res ne vem, kako bi zmogla brez tebe.«

»Tina, tudi jaz imam rada vas. Ampak imam občutek, da ste vsi pozabili name kot osebo. Da nisem več Marija, ampak le še babica na klic.«

Tina je utihnila. Prvič sem videla solze v njenih očeh.

»Nisem vedela, da se tako počutiš.«

»Nisem ti povedala. Vedno sem hotela biti močna.«

Tisti večer sem prvič po dolgem času zaspala brez občutka krivde.

Naslednje dni sem začela postavljati meje. Rekla sem: »Ob sredah grem na telovadbo s prijateljicami. Ob sobotah imam planinsko društvo. Če me potrebujete takrat, boste morali najti drugo rešitev.«

Sprva so bili vsi zmedeni – tudi Blaž je jokal: »Babica, zakaj ne prideš več vsak dan?«

A počasi so se navadili. Tina in njen mož sta začela bolj sodelovati – Blaža sta vpisala v vrtec za popoldneve, prosila sta tudi Tinino taščo za pomoč.

Jaz pa sem spet začela živeti svoje življenje. Šla sem na izlet na Bled s prijateljicami, obiskala razstavo v Ljubljani in celo začela hoditi na tečaj slikanja.

A občutek krivde ni popolnoma izginil. Vsakič ko sem rekla »ne«, me je stisnilo pri srcu. Slovenci smo tako vzgojeni – žrtvovati se za družino do konca.

Nekega večera smo sedeli vsi skupaj pri večerji. Blaž mi je narisal risbico: »Babica Marija gre v hribe.« Pogledala sem ga in mu rekla: »Veš, babica te ima zelo rada. Ampak tudi babica mora kdaj poskrbeti zase.«

Tina me je objela: »Hvala ti za vse. In oprosti, ker smo te jemali za samoumevno.«

Zdaj vem – ljubezen do družine ne pomeni popolnega žrtvovanja samega sebe. Pomeni tudi to, da znaš reči ne in ostati zvest sebi.

Včasih se vprašam: Koliko nas babic in dedkov živi tako? Koliko nas si upa postaviti meje? Morda pa je čas, da o tem spregovorimo na glas.