Hiša, ki je razdelila družino: Moja zgodba o pomoči, ki je prinesla sovraštvo

»Ne moreš biti tako hladna, Andreja! To je vendar tvoj svak!« je kričala tašča, ko sem ji po telefonu razlagala, zakaj sva z možem določila najemnino za hišo. Stala sem v kuhinji, roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo. Zunaj je deževalo, kaplje so tolkle po oknu, a v meni je bilo še bolj nevihtno.

Vse se je začelo pred dvema letoma, ko sva z Markom podedovala staro hišo v Škofji Loki. Bila je potrebna obnove, a Markov brat, Gregor, je ravno takrat izgubil službo in iskal stanovanje za svojo družino. »Pomagajva mu,« sem rekla Marku. »Naj živi v hiši, dokler ne najde česa boljšega.« Marko je bil sprva zadržan – vedel je, da so družinske zadeve vedno občutljive – a na koncu sva se odločila, da mu ponudiva hišo za simbolično najemnino.

Gregor in njegova žena Tanja sta bila sprva hvaležna. Prvi mesec sta nama celo prinesla domačo potico in steklenico vina. Otroci so tekali po vrtu, midva pa sva bila zadovoljna, da sva naredila dobro delo. Toda kmalu so se začele težave. Računi za elektriko so prihajali na najin naslov, v hiši so začeli delati prenove brez vprašanja, in ko sem Gregorja prosila, naj nama sporoči stroške vode, me je samo ošinil s pogledom: »Saj si rekla, da nama pomagaš.«

Marko je bil tiho. Vedno je bil med bratoma posrednik, a zdaj se ni hotel vmešavati. »Pusti jih, saj bo bolje,« mi je govoril. A ni bilo bolje. Po pol leta nismo prejeli niti evra najemnine. Ko sem Tanjo vprašala za denar, mi je zabrusila: »A zdaj si pa že oderuhinja? Saj veš, da nimava veliko.«

Začela sem dvomiti vase. Sem res postala pohlepna? Sem pozabila na solidarnost? A potem sem videla, kako Gregor kupuje novo kolo za sina in kako Tanja objavlja slike z morja na Facebooku. V meni se je nekaj zlomilo. Zvečer sem Marku rekla: »Dovolj imam. Če ne bova postavila jasnih pravil, bova izgubila vse – hišo in družino.«

Tistega večera sva napisala pismo Gregorju in Tanji. V njem sva prijazno, a odločno zapisala pogoje najema: simbolična najemnina, plačilo stroškov in dogovor o vseh večjih posegih v hišo. Naslednji dan me je poklicala tašča. Njen glas je bil leden: »Kako si lahko to naredila lastni družini? Gregor je tvoj svak! Saj veš, da nimajo nič!«

Marko je postal tih in zaprt vase. Z Gregorjem nista več govorila. Tanja me je blokirala na vseh omrežjih. Na družinskih kosilih sem bila nevidna – pogovori so utihnili, ko sem vstopila v sobo. Otroci so me gledali postrani. Čutila sem se kot izdajalka.

Nekega dne sem šla po kruh v trgovino in srečala sosedo Marijo. »Andreja, kaj pa se dogaja pri vas? Slišim, da ste vrgli Gregorja iz hiše!« Njene besede so me zabolele kot nož. »Nisem ga vrgla ven, samo želela sem pravičnost…« sem začela razlagati, a me ni poslušala.

Doma sem jokala v kopalnici. Marko me ni znal potolažiti – tudi sam ni več vedel, kaj je prav in kaj narobe. Hiša je postala simbol vsega slabega med nami. Gregor in Tanja sta se odločila izseliti – brez slovesa ali zahvale. Ko sta odšla, sta pustila za sabo razbito okno in polomljeno ograjo.

Počutila sem se prazno. Družina me je izločila – na rojstni dan me nihče ni poklical. Marko je postal še bolj tih; ponoči sva ležala vsak na svoji strani postelje in molčala.

Nekega večera sem sedela na terasi in gledala v prazno dvorišče. Slišala sem sosedove otroke, kako se smejijo na drugi strani ograje. V meni so se prepletali občutki krivde in jeze. Je res narobe zahtevati nekaj pravičnosti? Je pomoč res pomoč, če te na koncu vsi sovražijo?

Ko sem naslednjič srečala taščo na tržnici, me ni niti pogledala. V roki je držala vrečko s krompirjem in jo stisnila k sebi kot ščit pred mano.

Danes je minilo že leto dni od tistega pisma. Hiša še vedno stoji prazna – nihče si ne upa vanjo. Marko in Gregor sta si popolna tujca; tudi midva z Markom sva bolj sostanovalca kot zakonca.

Včasih ponoči ležim budna in si ponavljam: »Ali bi morala biti bolj popustljiva? Bi morala požreti ponos zaradi miru v družini? Ali pa sem imela prav – da pomoč ne pomeni samoumevnosti?«

Kaj menite vi? Je mogoče združiti družino in denar ali pa nas prav denar vedno razdeli?