Hiša, ki je razdrla našo družino – Izpoved mame iz Kamnika

»Ne razumem, zakaj zdaj to!« sem skoraj zakričala, ko je Marko, moj mož, z resnim obrazom sedel nasproti mene v kuhinji. Bila je sreda zvečer, otroka sta že spala, jaz pa sem še vedno pospravljala posodo, ko je nenadoma rekel: »Maja, mislim, da bi morala hišo prepisati na Ano in Nejca.«

V tistem trenutku sem začutila, kot bi mi nekdo izpulil tla pod nogami. Hiša v Kamniku ni bila le zidovi in streha – bila je vse, kar sva skupaj ustvarila. Tu sva se poročila, tu sem rodila oba otroka, tu smo preživeli vse praznike in prepire. In zdaj naj bi to kar tako predala naprej? »Zakaj?« sem ga vprašala s tresočim glasom.

Marko je pogledal stran. »Veš, kako je danes. Nikoli ne veš, kaj bo jutri. Če se nama kaj zgodi… Otroka bosta vsaj varna.«

Toda v meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se svojih staršev in njihovega večnega prepiranja zaradi dedovanja. Moj oče je še na smrtni postelji govoril o tem, kdo bo dobil kmetijo v Stranjah. Vedno sem si prisegla, da pri nas ne bo tako. Da bomo drugačni.

A Markov predlog je odprl Pandorino skrinjico. V naslednjih dneh sem postala sumničava. Zakaj ravno zdaj? Je izvedel kaj o meni? Ima koga drugega? Ali pa skriva dolgove? Začela sem brskati po njegovih papirjih, preverjati izpiske na banki. Vsak njegov telefonski klic sem poslušala z napetostjo.

»Mami, zakaj si tako žalostna?« me je vprašala Ana, ko sem nekega popoldneva sedela na terasi in gledala v prazno. »Nič ni, srček,« sem ji odvrnila in jo stisnila k sebi. A v sebi sem čutila, da nič več ni tako kot prej.

Marko je postal tih. Zvečer ni več gledal poročil z mano, ampak se je zapiral v delavnico. Ko sem ga vprašala, če me še ljubi, je samo skomignil: »Seveda te imam rad.« A v njegovih očeh ni bilo več tiste topline.

Nekega dne sem poklicala svojo sestro Petro. »Petra, Marko hoče prepisati hišo na otroke. Kaj naj naredim?«

Petra je zavzdihnila: »Maja, pazi se. Veš, kako se je končalo pri meni in Boštjanu. Najprej so bile le pogodbe in papirji, potem pa me je izselil iz stanovanja!«

Njene besede so me prestrašile. Začela sem razmišljati o vseh možnostih – kaj če me Marko res želi izigrati? Kaj če bo potem zahteval ločitev in bom ostala brez vsega?

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede mojega očeta: »Nikoli ne zaupaj nikomur, ko gre za zemljo in hišo.«

Naslednji dan sem Marku postavila ultimat: »Ne bom podpisala ničesar, dokler mi ne poveš resnice!«

Marko je planil pokonci: »Kaj pa misliš, da skrivam? Saj gre za otroke! Zakaj mi ne zaupaš?«

»Ker si se spremenil! Ker nič več ni tako kot prej!« sem mu zabrusila.

V tistem trenutku je v kuhinjo pritekla Ana in začela jokati: »Prosim, nehajta se kregat!«

Objela sem jo in začutila val krivde. Kaj počnem? Ali res uničujem družino zaradi papirjev?

A dvomi niso izginili. Tudi mama mi je rekla: »Maja, pazi se. Moški znajo biti zahrbtni.«

V službi nisem mogla zbrati misli. Moja sodelavka Nina mi je rekla: »Veš, pri nas doma so vse prepisali na sina in zdaj mama nima ničesar več.«

Vsakdo je imel svojo zgodbo – vsi so me svarili.

Nekega večera sem šla do Markove mame Marije. Sedela sva v njeni dnevni sobi ob kavi.

»Marija, ali ti veš kaj o tem? Zakaj Marko tako vztraja pri prepisu hiše?«

Marija me je pogledala s toplimi očmi: »Maja, Marko te ima rad. Samo boji se za otroke. Veš, kako je bilo pri nas – ko je stric umrl brez oporoke, so se vsi skregali za hišo v Podgorju. Noče, da bi se to zgodilo Ani in Nejcu.«

Njene besede so me nekoliko pomirile. A dvom je ostal.

Nekega dne sem šla do notarja v Kamniku in ga vprašala: »Kaj pomeni takšen prepis? Lahko ostanem brez strehe nad glavo?«

Notar mi je potrpežljivo razložil: »Če prepišete hišo na otroke, lahko zahtevajo izselitev ali prodajo hiše – čeprav so vaši otroci zdaj še majhni.«

Vrnila sem se domov še bolj zmedena.

Tistega večera sva z Markom sedela v temi na terasi.

»Marko, bojim se. Bojim se izgubiti vse – tebe, otroke, dom.«

Marko me je prijel za roko: »Maja, tudi jaz se bojim. Ampak nočem, da bi naši otroci nekoč sovražili drug drugega zaradi hiše.«

Solze so mi stekle po licu.

»Kaj pa midva? Kaj če s tem uničiva vse?«

Marko me je dolgo gledal: »Mogoče sva že preveč ranjena od svojih družin.«

Tisto noč sva prvič po dolgem času spala objeti.

A odločitev ni bila sprejeta.

Še danes ne vem, kaj bi bilo prav. Prepisati hišo na otroke in tvegati lastno varnost? Ali zaupati možu in verjeti v dobro namero?

Vsakič ko pogledam Ano in Nejca, si zastavim isto vprašanje:

»Ali lahko ena odločitev res uniči vse, kar smo gradili leta? Bi vi tvegali svojo prihodnost zaradi miru v družini?«