Kredit za sina: Med ljubeznijo in obupom

»Mami, prosim te, samo tokrat,« je šepetal Marko, njegov glas je tresel zrak v kuhinji. Sedela sva drug proti drugemu, na stolu, ki ga je še pred nekaj leti uporabljal za domače naloge. Zdaj je bil odrasel moški, a v njegovih očeh sem prepoznala tisti stari strah – strah pred svetom, pred neuspehom. »Samo ta kredit. Obljubim, da bom vse uredil.«

Srce mi je razbijalo. Vem, da bi morala biti stroga. Vem, da bi morala reči ne. Ampak kako naj mati zavrne sina, ki jo gleda s takšno prošnjo? »Marko, saj veš, da nimam veliko. Ampak če ti to res pomaga…« sem izdavila. »Obljubi mi, da je to zadnjič.«

Podpisala sem papirje v banki na Trgu republike. Bančnica me je pogledala z rahlim dvomom. »Gospa Novak, ste prepričani?«

»Za sina gre,« sem odgovorila in se nasmehnila, čeprav so mi roke drhtele.

Ko sem mu izročila denar, je bil Marko videti olajšan. Prvič po dolgem času me je objel. »Hvala, mami. Nikoli ti ne bom pozabil.«

Tisti večer sem sedela v dnevni sobi in poslušala dež, ki je bobnal po oknih našega bloka v Šiški. V mislih sem že načrtovala, kako bom zategnila pas – odpovedala si bom novo jakno, morda bom prodala nekaj nakita po očetu. Nič hudega. Za sina bi naredila vse.

Meseci so minevali. Marko se mi je izogibal. Vedno je imel izgovore – delo v skladišču, prijatelji, utrujenost. Nekega dne sem ga čakala pred blokom in ga zagledala na drugi strani ceste pred igralnico. Srce mi je padlo v hlače.

»Marko!« sem zaklicala in stekla čez cesto.

Obrnil se je in v njegovih očeh sem prvič videla nekaj temnega, nekaj tujega.

»Kaj delaš tukaj?« sem ga vprašala.

»Nič! Samo… prijatelja čakam.«

Laž. Vedela sem, da laže. V tistem trenutku se mi je svet sesul.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: kredit… dolgovi… igralnica…

Naslednji dan sem ga soočila v kuhinji.

»Marko, povej mi resnico. Zakaj si potreboval denar?«

Molčal je. Pogledal je v tla.

»Marko!«

»Mami… jaz… jaz sem vse izgubil. Kockal sem. Dolgujem ljudem denar.«

Zaslišala sem šum v ušesih. Vse se mi je vrtelo pred očmi.

»Kockal si? Marko… moj bog…«

Začel je jokati. Prvič po dolgih letih sem videla svojega sina tako ranljivega.

»Nisem hotel… Samo enkrat… potem še enkrat… potem nisem mogel nehati.«

V meni se je prepletal bes in žalost. Kako sem lahko bila tako slepa? Kako nisem opazila znakov? Vedno sem ga zagovarjala pred sosedi, pred sorodniki – »Marko je dober fant, samo malo nesreče ima.«

Tistega dne se je med nama nekaj zlomilo.

Naslednje tedne sva živela kot tujca pod isto streho. Jaz sem hodila v službo v trgovino na Celovški, on pa ponoči izginjal bog ve kam. Vsakič ko sem slišala sireno ali prebrala o kakšnem pretepu v mestu, me je stisnilo pri srcu.

Nekega večera me je obiskala sestra Jana.

»Ne moreš ga večno reševati,« mi je rekla strogo.

»Saj vem… ampak kako naj ga pustim? Saj je moj otrok!«

»Če mu boš vedno pomagala, se nikoli ne bo pobral.«

Jana ima prav. A kako naj mati obrne hrbet sinu?

Nekega dne so mi iz banke poslali opomin – zamujam s plačilom kredita. Plača ni več zadostovala za vse položnice in hrano. Začela sem prodajati stvari po Bolhi – stare knjige, porcelanaste figurice iz mladosti.

Marko pa je tonil vse globlje. Nekega večera se ni vrnil domov. Klicala sem ga celo noč – nič.

Zjutraj so pozvonili policisti.

»Gospa Novak? Vaš sin je bil udeležen v pretepu pred igralnico.«

V bolnišnici sem ga našla z modrico pod očesom in povitim gležnjem.

»Mami… oprosti…«

Sedla sem k njemu na posteljo in ga prijela za roko.

»Marko… ne morem več tako naprej. Če si res želiš pomoči, ti bom stala ob strani. Ampak če boš nadaljeval tako… ne vem več.«

Tisti trenutek se mi je zdelo, da prvič razume težo svojih dejanj.

Po odpustu iz bolnišnice sva skupaj obiskala Center za socialno delo na Viču. Svetovalka nama je razložila možnosti zdravljenja odvisnosti od iger na srečo.

Začel je hoditi na skupine za samopomoč v Mostah. Prvi tedni so bili peklenski – Marko je bil živčen, razdražljiv, pogosto žaljiv do mene.

A počasi se je začelo spreminjati. Prvič po dolgem času sva skupaj sedla za mizo in pila kavo brez napetosti v zraku.

Kredit še vedno odplačujem sama. Vsak mesec štejem evre in upam, da bo dovolj za položnice in hrano.

Marko zdaj dela kot pomočnik v pekarni na Tržaški cesti. Ni veliko, a vsaj nekaj prispeva za stroške doma.

Včasih ponoči še vedno ne morem spati in se sprašujem: Kje sem zgrešila kot mama? Bi morala biti bolj stroga? Bi morala prej opaziti znake?

A ko ga zjutraj vidim odhajati v službo s torbo na rami in utrujenim nasmehom na obrazu, si rečem: Morda ni vse izgubljeno.

Ali lahko mati kdaj res neha upati za svojega otroka? Ali lahko kdaj res odpusti sebi za vse napake?