„Saj bo le družina, a včasih je en burger preveč” – Kako me je ena prošnja sestre naučila reči NE

»Tina, saj boš našla še enega burgerja za Nejca, a ne? Saj je le tvoj nečak!« Sestrin glas je bil na drugi strani telefona tako samoumeven, kot da bi me prosila za kozarec vode. V tistem trenutku sem stala v vrsti pred kioskom na ljubljanski tržnici, v eni roki sem držala vrečko s krompirjem, v drugi pa telefon, ki se mi je že nekaj časa zdel pretežak.

»Seveda, ni problema,« sem izdavila, čeprav sem vedela, da imam v denarnici komaj še za avtobusno karto domov. Ampak kako naj rečem ne? Saj je le družina. Saj je le en burger več. Saj bo minilo.

Tako se je začelo. Najprej je bila to le ena sobota popoldne, ko sem pazila na Nejca, medtem ko sta sestra in njen mož šla »samo malo na kavo«. Potem je postalo vsako drugo popoldne. Potem vikendi. Potem sem jaz postala tista, ki je hodila po vrtcih, na roditeljske sestanke, na treninge nogometa in celo na zdravniške preglede. »Saj ti ni težko, Tina, ti si vedno tako organizirana!« mi je sestra rekla z nasmehom, ki ga nisem več znala prebrati.

Moja mama je bila navdušena: »Končno si del prave družine! Saj veš, otroci so smisel življenja.« Oče je samo zamrmral nekaj o tem, da je prav pomagati. Moj fant Aleš pa… On je začel vedno pogosteje zamujati domov ali pa sploh ni prišel. »Tina, a zdaj si ti kar druga mama? Kdaj bova midva imela čas zase?« me je vprašal nekega večera, ko sem spet kuhala večerjo za tri osebe namesto za dva.

Nisem znala odgovoriti. V sebi sem čutila nek čuden ponos – saj pomagam družini! Saj sem dobra teta! Ampak hkrati sem bila vedno bolj utrujena. Moje življenje se je skrčilo na urnike drugih ljudi. Moje želje so postale seznam opravkov za nekoga drugega.

Nekega dne sem sedela na klopci pred osnovno šolo in čakala Nejca, ki se je zamudil na treningu. Deževalo je in nisem imela dežnika. Poklicala sem sestro: »Kdaj prideš po njega? Jaz imam še sestanek.«

»Tina, saj veš, da imam službo! Saj ti ni težko še malo počakati. Saj si vedno tako potrpežljiva.«

Takrat sem prvič začutila bes. Ne do Nejca – on ni bil nič kriv. Do sestre. Do mame. Do vseh tistih drobnih pričakovanj, ki so jih vsi imeli do mene. In do sebe, ker sem jim to dovolila.

Ko sem prišla domov, me je Aleš čakal v kuhinji. »Tina, jaz tega ne zmorem več. Midva sva skupaj že štiri leta in zadnje mesece te skoraj ne vidim več. Ti si zdaj samo še teta in varuška. Kaj pa midva? Kaj pa ti?«

Zlomilo me je. Jokala sem kot otrok. Aleš me je objel in rekel: »Nisi slaba oseba, če rečeš ne.«

Naslednji dan sem poklicala sestro. Roke so se mi tresle. »Ne bom več mogla tako pogosto paziti na Nejca. Imam svoje življenje in svoje obveznosti.«

Na drugi strani tišina. Potem pa: »Aha… No, prav.« In potem tisti ton v glasu, ki ga poznam že od otroštva – razočaranje pomešano z očitkom.

Mama me je klicala še isti večer: »Tina, kaj si pa rekla sestri? Saj veš, da nima nikogar drugega! Kako moreš biti tako sebična? Saj si vendar ženska!«

Takrat sem prvič v življenju rekla: »Mama, tudi jaz imam pravico do svojega časa.«

Dnevi so minevali in občutek krivde ni izginil takoj. V trgovini sem srečala sosedo: »A zdaj pa nisi več tista zlata teta?« Prijateljica mi je pisala: »Saj veš, da te bodo vsi obsojali.«

Ampak počasi sem začela dihati lažje. Z Alešem sva šla na izlet v Bohinj – prvič po dolgem času sva bila sama. Začela sem spet brati knjige in hoditi na jogo. Nejc mi je enkrat napisal risbico: »Teta Tina, rad te imam.« In to mi je pomenilo več kot vse pohvale odraslih.

S sestro sva se nekaj časa izogibali ena drugi. Potem pa mi je nekega dne napisala sporočilo: »Oprosti, Tina. Nisem vedela, da ti je bilo tako težko.«

Danes še vedno pomagam družini – ampak po svojih zmožnostih in ne več preko svojih meja. Naučila sem se reči ne in ugotovila, da to ni sebičnost, ampak ljubezen do sebe.

Včasih se vprašam: Zakaj nas v Sloveniji tako pogosto učijo, da moramo biti vedno na voljo družini – tudi če nas to izčrpa do konca? Kje pa so naše meje? Kaj vi mislite – kdaj je prav reči ‚dovolj‘?