Ko igra postane vojna: Kako je otroška igra razdrla moje prijateljstvo z Nino

»Ne, Neža, ne smeš vzeti tistega avtomobilčka! To je od Tima!« sem zaslišala Ninin glas, oster kot rezilo, medtem ko sem s klopce opazovala, kako se naši otroci igrajo na peskovniku. V meni je nekaj zbodlo – tisti ton, ki ga poznam že leta, a ga vedno znova preslišim. Pogledala sem proti možu, Marku, ki je ravno takrat iz žepa potegnil čokoladico in jo ponudil Timu. »Saj ni nič hudega, naj si izmenjata igrače,« je rekel, a Nina ga je prekinila: »Ne, Tim ne mara, da mu kdo jemlje stvari!«

V tistem trenutku sem začutila, kako se v meni nabira napetost. Neža je zmedeno pogledala mene, potem Nino, nato pa spustila avtomobilček in se umaknila. Marko je skomignil z rameni in mi tiho rekel: »Saj pretirava.«

Nina in jaz sva bili prijateljici že od srednje šole. Skupaj sva preživeli vse – prve simpatije, mature, študij v Ljubljani, celo porodniški dopust sva si uskladili, da sva lahko skupaj vozili vozičke po Tivoliju. Najini otroci so bili skoraj vrstniki; Neža je bila le pol leta mlajša od Tima. Vedno sem si predstavljala, da bova skupaj gledali, kako najini otroci odraščajo kot brat in sestra.

A zadnje leto je bilo drugače. Nina se je po ločitvi zaprla vase. Postala je zaščitniška do Tima – včasih celo preveč. Vse je moralo biti po njegovem. Če ni hotel deliti igrač, ni delil. Če ni hotel jesti zelenjave, ni jedel. Vse sem razumela – ločitev boli, otrok postane središče sveta. A včasih sem pogrešala tisto Nino, ki se je znala nasmejati tudi na svoj račun.

Tisti dan na igrišču je bil le vrh ledene gore. Ko sem Nežo peljala domov, mi je tiho rekla: »Mami, zakaj me teta Nina ne mara več?« Srce me je zabolelo. Kaj naj ji rečem? Da odrasli včasih pozabimo biti prijazni? Da nas lastne bolečine zaslepijo?

Zvečer sem Marku potožila: »Ne vem več, kako naj ravnam. Nina je vedno bolj napeta. Vsaka malenkost jo užali.«

Marko je zamahnil z roko: »Pusti jo. Saj veš, kakšna zna biti. Naj se malo umiri.«

A mene ni pustilo pri miru. Naslednji dan sem Nini napisala sporočilo: »Hej, oprosti za včeraj. Upam, da ni bilo nič narobe.« Odgovorila mi je šele čez nekaj ur: »Vse ok. Samo Tim je občutljiv na svoje stvari.«

A ni bilo vse ok. Naslednjič na igrišču me je komaj pogledala. Tim ni hotel igrati z Nežo in Nina ni posredovala. Počutila sem se kot tujka v lastnem življenju.

Nekega popoldneva me je poklicala moja mama: »A si slišala? Nina govori po vasi, da Neža ni lepo vzgojena.«

Zasmejala sem se – najprej iz nevere, potem iz žalosti. Kako hitro se lahko obrnejo stvari! Še pred letom dni sva skupaj kuhali marmelado in se smejali otroškim neumnostim.

Odločila sem se za pogovor iz oči v oči. Povabila sem jo na kavo. Prišla je – zaprta vase, roke prekrižane na prsih.

»Nina, kaj se dogaja? Zakaj sva naenkrat vsak na svojem bregu? Saj veš, da Neža ni hotela nič slabega.«

Nina me je pogledala s tistim pogledom, ki ga poznam že od nekdaj – trd in ranljiv hkrati.

»Veš kaj, Petra? Vse odkar sem sama, imam občutek, da vsi gledajo name drugače. Da moram Tima braniti pred svetom. In potem pridejo taki trenutki… Ko nekdo vzame njegovo igračo ali mu nekaj reče… In jaz… Jaz samo hočem, da ga nihče ne prizadene.«

Začutila sem solze v njenih očeh in tudi meni so se orosile.

»Ampak Nina… Saj veš, da te razumem. Ampak midve sva prijateljici. Najini otroci so samo otroci. Se bova res pustili razdreti zaradi ene igrače?«

Nina je dolgo molčala.

»Ne vem več… Včasih imam občutek, da sem sama proti vsem.«

Objela sem jo in čutila njeno napetost pod rokami.

A stvari niso bile več iste. Po tistem pogovoru sva se videvali redkeje. Otroci so rasli narazen; Neža si je našla nove prijatelje v vrtcu, Tim pa je ostal bolj samotar.

Včasih ponoči ležim budna in razmišljam: Kje smo odrasli izgubili sposobnost odpuščanja? Zakaj nas lastne rane tako hitro ločijo? Ali res postanemo slabši od otrok – ljubosumni, užaljeni in polni predsodkov?

Morda bi morala večkrat poslušati Nežo in manjkrat svoj ponos. Morda bi morala Nini bolj jasno povedati, da jo imam rada tudi takrat, ko je najbolj ranljiva.

A zdaj je prepozno za morda.

Se vam je že zgodilo kaj podobnega? Ste tudi vi kdaj izgubili prijatelja zaradi malenkosti – ali pa zaradi bolečine, ki ste jo nosili v sebi? Zakaj odrasli tako težko priznamo svojo nemoč in strahove?