Ko sem rekla ne: Družinska drama, ki je razklala našo mizo

»A lahko ti malo paziš na Laro? Jaz moram nujno poklepetat z Mojco in Evo,« je Tanja že tretjič v eni uri stala pred mano, z rokami prekrižanimi in z izrazom na obrazu, ki ni dopuščal ugovora. Okoli naju so se smejali in pogovarjali moji sorodniki, v zraku je dišalo po pečenki in potici, jaz pa sem sedela na robu kavča in se počutila kot tujec v lastni družini.

»Tanja, oprosti, res ne morem. Tudi jaz bi rada malo uživala na zabavi,« sem ji tiho odgovorila, a dovolj glasno, da je slišala. V tistem trenutku sem vedela, da sem naredila nekaj velikega. Nikoli prej ji nisem rekla ne. Vedno sem bila tista ‚pridna‘ snaha, ki je pomagala pri vsem – od kuhanja do pazljenja otrok. Tokrat pa sem čutila, da ne morem več.

Tanja je zavila z očmi in dvignila glas: »A res? Saj si itak brez otrok, imaš čas! Kaj pa ti sploh delaš tukaj? Samo sediš in gledaš!«

Vsi so utihnili. Pogledi so se obrnili proti meni. Moja tašča je zaskrbljeno pogledala Tanjo, moj mož Marko pa je nemočno skomignil z rameni. V meni je vrelo. Počutila sem se izpostavljeno, kot bi stala naga sredi trga.

»Tanja, dovolj!« sem rekla nekoliko bolj odločno. »Nisem tukaj zato, da bi bila varuška. Tudi jaz sem članica družine.«

Nastala je tišina. Slišalo se je le Laro, ki je nekaj brskala po igračah pod mizo. Tanja je še nekaj zamrmrala in jezno odkorakala stran. Jaz pa sem ostala sedeti, z občutkom krivde in sramu.

Ko sem šla v kuhinjo po kozarec vode, me je prestregla tašča: »Veš, Tanja ima res veliko na glavi. Saj veš, kako je z otroki… mogoče bi ji lahko kdaj pomagala.«

»Mama, vedno ji pomagam. Ampak danes… danes pa ne morem več. Zakaj vedno jaz? Zakaj nihče ne vpraša Marka ali koga drugega?«

Tašča je skomignila: »Saj veš, moški niso za to.«

Zazvonil mi je telefon – sporočilo od prijateljice: »Kako gre zabava?« Nisem vedela, kaj naj odgovorim. V meni se je nabiral občutek nemoči in jeze. Zakaj moram biti vedno jaz tista, ki popusti? Zakaj se v naši družini še vedno pričakuje, da ženske vse požremo?

Ko sem se vrnila v dnevno sobo, sem ujela pogovore za mizo:

»Jaz pa mislim, da bi lahko pomagala. Saj nima otrok, ima čas.«
»Ampak ni prav, da jo tako izpostavlja.«
»Eh, danes so ženske preveč občutljive.«

Moj mož Marko je sedel tiho in gledal v tla. Ko sva se peljala domov, sem ga vprašala: »Zakaj mi nisi pomagal? Zakaj si bil tiho?«

»Nisem hotel še bolj zaostriti situacije. Saj veš, kakšna je Tanja… če ji kdo ugovarja, bo še huje.«

»Ampak jaz nisem njena služkinja!« sem skoraj zavpila.

Marko me je pogledal s tistim utrujenim pogledom: »Saj vem. Ampak to so družinske stvari… Včasih je bolje požreti.«

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Tanine besede: »Saj si itak brez otrok…« Kot bi bila zaradi tega manj vredna. Kot bi bilo moje življenje manj pomembno.

Naslednji dan me je poklicala sestra: »Kaj si pa ti naredila na zabavi? Mama pravi, da si užalila Tanjo.«

»Jaz? Ona je mene ponižala pred vsemi! Samo enkrat sem rekla ne!«

Sestra je zavzdihnila: »Veš kako je… V naši družini se ne reče ne.«

In res – v naši družini se ne reče ne. Vedno moraš biti na voljo. Vedno moraš pomagati. Če rečeš ne, si sebična.

V službi sem bila tisti dan odsotna z mislimi. Moja sodelavka Jana me je vprašala: »Si v redu? Zgledaš utrujena.«

Povedala sem ji vse. Jana me je objela: »Veš kaj? Prav si naredila. Vsaka mora kdaj reči ne. Če ne postaviš meja, te bodo vsi izkoriščali.«

A doma ni bilo tako preprosto. Marko je bil še vedno tiho in se izogibal pogovoru o zabavi. Tanja mi ni več pisala sporočil s srčki in prošnjami za pomoč – zdaj so bila njena sporočila kratka in hladna.

Čez teden dni smo imeli kosilo pri tašči. Ko sem prišla v hišo, so vsi utihnili. Tanja me ni niti pogledala. Lara me je sramežljivo vprašala: »Teta Ana, boš danes z mano risala?«

Pogledala sem jo in ji nežno rekla: »Danes bom malo počivala, Lara.«

Tanja se je obrnila k mami: »Vidiš? Saj sem ti rekla.«

Tašča me je pogledala s tistim razočaranim pogledom: »Ana… Saj veš…«

Takrat sem vstala od mize in rekla: »Ne bom več tista, ki vedno vse požre. Tudi jaz imam svoje življenje.«

Vsi so bili šokirani. Marko me je prijel za roko pod mizo – prvič po dolgem času.

Ko sva šla domov, mi je rekel: »Mogoče imaš prav. Mogoče smo res vsi preveč navajeni starih navad.«

Zvečer sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. V meni se je prepletal občutek olajšanja in žalosti.

Se res moramo ženske vedno žrtvovati za druge? Kdaj bomo lahko rekle ne – brez občutka krivde? Kaj vi mislite – ali sem res jaz tista sebična ali pa smo vsi skupaj predolgo molčali?