Nezaželeni gostje: Moja bitka za mir v lastnem domu

»Ivana, a imaš kaj za pod zob?« je zagrmelo iz predsobe, še preden sem sploh uspela odložiti vrečko s kruhom na kuhinjski pult. Moj bratranec Boštjan je stal v čevljih sredi hodnika, za njim pa je že vstopala njegova žena Maja s tremi otroki. Nihče ni vprašal, ali je pravi čas, ali sem doma sama ali imam druge načrte. Samo prišli so – spet.

V meni je zavrelo. Že tretjič ta mesec. Vedno ista zgodba: nenapovedani obiski, otroci, ki skačejo po kavču, odrasli, ki se usedejo za mizo in pričakujejo kavo, pecivo, kosilo. Moja mama, ki živi v zgornjem nadstropju, mi je nekoč rekla: »Ivana, družina je družina. Vrata morajo biti odprta.« Ampak jaz sem bila tista, ki sem vedno čistila, kuhala in na koncu ostala brez energije in brez časa zase.

Tisti dan sem si prisegla, da bom nekaj naredila. Ko so vsi sedeli v dnevni sobi in so otroci že razmetali igrače po celem stanovanju, sem globoko vdihnila in rekla: »Boštjan, Maja, lepo prosim, naslednjič me pokličita, preden prideta. Danes sem imela druge načrte.«

Boštjan me je pogledal kot da sem mu pravkar povedala, da ga ne maram več. »Ivana, no, saj smo družina! Saj veš, kako je bilo pri naši babici – vrata so bila vedno odprta.«

»Ampak jaz nisem babica. In to je moj dom. Potrebujem svoj mir.«

Maja je zavila z očmi in začela šepetati nekaj Boštjanu. Otroci so se medtem že prepirali zaradi avtomobilčkov. V meni se je nabirala tesnoba in občutek krivde. Vedno znova sem se spraševala: ali sem res tako slaba oseba, ker si želim malo zasebnosti?

Ko so tisti večer odšli, sem sedela na kavču in gledala v prazno stanovanje. Počutila sem se kot tujec v lastnem domu. Spomnila sem se vseh tistih let, ko sem bila še otrok in so k nam prihajali sorodniki – takrat mi je bilo to všeč. A zdaj sem odrasla ženska s svojo službo, svojimi problemi in potrebami.

Naslednji teden je sledil nov šok. V soboto zjutraj me je zbudil zvonec. Pred vrati sta stala stric Franc in teta Marija – z dvema velikima torbama in nasmehom do ušes. »Ivana, prišla sva za vikend! Saj imaš prostor, kajne?«

V meni se je nekaj zlomilo. »Ne morem več!« sem zakričala v sebi. A na glas sem rekla: »Stric Franc, teta Marija… res bi morala prej poklicati. Danes imam veliko dela.«

Teta Marija me je pogledala z razočaranjem: »Ivana, ti si pa res postala čudna zadnje čase.«

Ko sta odšla (po dolgem prepričevanju), me je poklicala mama: »Kaj si naredila stricu in teti? Zdaj sta užaljena! Saj veš, kako sta občutljiva.«

»Mama, ne morem več! Vsak teden nekdo pride brez vprašanja! Nikoli nimam miru!«

»Saj si sama kriva – vedno si bila prijazna do vseh.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Sama si kriva.« Je res? Sem res sama kriva, ker sem bila vedno tista, ki je vse sprejela odprtih rok? Zakaj nihče ne razume, da potrebujem svoj prostor?

V službi sem bila utrujena in razdražena. Moja sodelavka Petra me je vprašala: »Ivana, kaj je narobe?«

»Družina… Ne razumejo me. Vsi mislijo, da moram biti vedno na voljo.«

Petra se je zasmejala: »Dobrodošla v klubu! Tudi jaz imam take sorodnike. Ampak veš kaj? Postavi meje! Če jih ne boš ti, jih ne bo nihče.«

Tiste besede so mi dale misliti. Zakaj bi morala biti vedno tista dobra duša? Zakaj ne bi smela reči ne?

Naslednjič, ko me je Boštjan poklical (presenetljivo – poklical!), sem mu rekla: »Boštjan, ta vikend ne morem sprejeti gostov. Imam svoje načrte.«

»Aha… No prav…« je rekel nekoliko užaljeno.

Mama mi je naslednji dan spet očitala: »Zdaj si pa že vsem povedala, da nisi več gostoljubna.«

»Mama, to ni res. Samo želim si malo miru. Saj imam rada vse vas – ampak tudi jaz potrebujem svoj čas.«

Počasi so sorodniki začeli dojemati. Obiski so postali redkejši – a bolj prijetni. Ko so prišli, smo se vsi bolje počutili. Ni bilo več napetosti ali občutka dolžnosti.

A kljub temu me še danes kdaj preganja občutek krivde. Ko vidim mamo, ki pogreša stare čase; ko slišim Boštjana govoriti o »hladni Ivani«. Ampak vem tudi nekaj drugega: če ne bi postavila meja, bi izgubila samo sebe.

Včasih sedim na terasi in gledam v dolino pod Ospom ter se sprašujem: Ali smo Slovenci res tako navezani na tradicijo odprtih vrat? Kje je meja med gostoljubnostjo in izgubo samega sebe? Kako vi rešujete take družinske zaplete?