Stanovanje, ki mi je ostalo po starših, in družina, ki mi je ostala po stanovanju

»Jožefa, a res misliš, da ti pripada vse?« je zavreščala sestra Marija, ko sem v kuhinji tiho zlagala stare fotografije v škatlo. Njene besede so rezale kot nož. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izginila iz tega stanovanja, ki mi je bilo nekoč dom, zdaj pa je postalo bojišče.

Vse življenje sem bila tista, ki je ostala doma. Ko sta oče in mama zbolela, sem prevzela skrb zanju. Brata Andrej in sestra Marija sta šla vsak svojo pot – eden v Kranj, druga v Celje. Oba sta si ustvarila družine, jaz pa sem ostala tukaj, v tem starem stanovanju na Trubarjevi, kjer so stene še vedno dišale po mamini juhi in očetovem tobačnem dimu. Ko sta umrla, je bilo vse na meni: pogreb, papirji, dolgovi. Nihče ni vprašal, kako sem. Nihče ni vprašal, če zmorem.

Ko je prišel sklep o dedovanju, sem bila prepričana, da bosta razumela. Stanovanje je bilo uradno prepisano name – tako sta želela starša. A Marija je takoj začela: »To ni pošteno! Saj si bila samo zato tukaj, da si si zagotovila streho nad glavo!« Andrej je molčal, a sem videla v njegovih očeh tisto tiho zamero.

Od takrat naprej so bili naši obiski napeti. Marija je prihajala z možem in dvema otrokoma, kot bi hotela pokazati, da ima pravico do vsakega kotička. Andrej je bil bolj tih, a vedno je našel razlog za pripombo: »A si že razmišljala o prodaji? Saj veš, kako težko je danes priti do stanovanja.«

Vsak dan sem čutila večjo težo na prsih. Najprej sem mislila, da je to samo stres – a ko sem začela kašljati kri in ponoči nisem mogla dihati, sem vedela, da nekaj ni v redu. Zdravnica mi je povedala naravnost: »Jožefa, imate raka na pljučih.«

Vrnila sem se domov in sedla na kavč pod oknom. Pogledala sem skozi steklo na mestni vrvež spodaj in se prvič po dolgem času zjokala. Ne zaradi bolezni – zaradi občutka izdaje. Zaradi tega, ker sem vedela, da zdaj vsi čakajo. Čakajo na trenutek, ko me ne bo več.

Telefon je zazvonil že naslednji dan. Marija: »Kako si? Slišala sem od sosedov… Če boš kaj potrebovala…« Njene besede so bile prazne kot prazna skodelica na mizi pred mano. Andrej me je obiskal teden kasneje. Prinesel mi je sadje in vprašal: »A imaš že urejeno oporoko? Saj veš… za vsak slučaj.«

Vsak večer sem sedela v kuhinji in poslušala tišino stanovanja. Včasih sem slišala glasove staršev – mamin smeh iz kopalnice ali očetovo godrnjanje iz predsobe. Pogrešala sem čas, ko smo bili še družina. Ko smo skupaj jedli večerjo in se prepirali zaradi neumnosti – kdo bo pomil posodo ali kdo bo šel po kruh.

Zdaj pa so bile vse besede težke kot kamen. Marija me je obtoževala pohlepa, Andrej me je gledal kot oviro do dediščine. Nihče ni videl mojih strahov ali bolečine.

Nekega dne sem povabila oba na kosilo. Pripravila sem joto po mamino – upala sem, da bo vonj spomnil na boljše čase. Ko sta prišla, sta sedla vsak na svoj konec mize – kot tujca.

»Hočem samo pravičnost,« je začela Marija že med juho.

»Pravičnost?« sem ponovila in pogledala skozi okno. »Kje ste bili vsi ti meseci? Kdo je skrbel za mamo in očeta? Kdo je hodil ponoči po zdravnika? Kdo je plačeval položnice?«

Andrej je pogledal v tla. Marija pa ni odnehala: »Vseeno sva vajina otroka! Stanovanje pripada tudi nama!«

»Vama pripada spomin!« sem rekla tiho. »Ampak tega ne želite. Hočeta samo zidove.«

Po kosilu sta odšla brez slovesa. Stanovanje je bilo še bolj prazno kot prej.

Zdravje mi je hitro pešalo. Vsak dan sem se borila z utrujenostjo in bolečinami. Soseda Silva mi je nosila juho in zdravila – edina oseba, ki me je vprašala: »Jožefa, a si danes kaj boljše?«

Nekega večera me je obiskal notar. Pripravila sem oporoko – stanovanje sem zapustila društvu za pomoč bolnikom z rakom. Nisem želela več prepira. Nisem želela več pohlepa.

Ko sta Marija in Andrej izvedela za mojo odločitev, sta prišla skupaj – prvič po dolgih letih.

»Kako si mogla?« je kričala Marija. »To ni prav! To ni družina!«

Pogledala sem ju in prvič v življenju nisem čutila krivde.

»Družina ni zidovi in denar. Družina so ljudje, ki te imajo radi tudi takrat, ko nimaš ničesar dati.«

Ko sta odšla, sem sedela ob oknu in gledala Ljubljanico pod sabo. Srce me je bolelo – ne zaradi bolezni, ampak zaradi vsega izgubljenega časa.

Zdaj sedim tukaj in pišem te besede – mogoče jih bo kdo nekoč prebral in razumel.

Se res vse vrti le okoli dediščine? Kdaj smo pozabili biti družina?