Imaš mesec dni, da zapustiš moj dom – zgodba o izdaji, pogumu in iskanju novega začetka

»Imaš mesec dni, da zapustiš moj dom,« je rekla Olga s tistim ledenim tonom, ki ga poznam že od prvega dne, ko sem prestopila prag njene hiše v Šiški. V roki je držala skodelico kave, a niti za trenutek ni pogledala vame. Samo stala sem tam, sredi dnevne sobe, medtem ko je Marko nemo sedel na kavču in buljil v tla. V tistem trenutku sem vedela, da sem sama.

»Marko?« sem komaj slišno izrekla njegovo ime, upajoč, da bo vsaj on rekel kaj v mojo obrambo. Da bo rekel: »Mama, dovolj! To je tudi njen dom!« A on je le še bolj sklonil glavo. V prsih me je stisnilo tako močno, da sem komaj dihala.

Olga je nadaljevala: »Ne morem več gledati tega nereda. Ti si tukaj že tri leta, pa še vedno ni reda v hiši. In ta tvoja služba – kdo ve, če boš sploh kdaj dobila redno zaposlitev. Marko ima dovolj skrbi s službo v Leku. Ne potrebujemo dodatnih težav.«

V meni se je nekaj zlomilo. Vse tiste večere, ko sem pomivala posodo po večerji, ko sem prenašala njene pripombe o moji kuhi, o tem, kako obešam perilo, o tem, da nimam otrok – vse to se je zgrnilo name kot plaz. »Ampak… kam naj grem? Saj veš, da si ne moreva privoščiti najemnine. Stanovanja so draga, Markova plača gre skoraj vsa za kredit za avto…«

Olga me je prekinila: »To ni moj problem. Imela si dovolj časa. Mesec dni – in potem želim nazaj svoj mir.«

Marko je končno dvignil pogled. Njegove oči so bile prazne. »Maja… mogoče bi res bilo bolje…«

»Kaj?« sem skoraj zakričala. »Torej si na njeni strani? Po vsem tem?«

Ni odgovoril. Samo tišina. Tišina, ki je bolela bolj kot katerakoli beseda.

Tisto noč nisem spala. Ležala sem na kavču v sobi za goste in poslušala zvoke hiše – škripanje stopnic, oddaljeno brnenje hladilnika, Olgino smrčanje iz zgornjega nadstropja. Spraševala sem se, kje sem naredila napako. Ali sem bila res tako slaba žena? Ali sem bila res breme?

Naslednje jutro sem šla v službo v trgovino na Viču z rdečimi očmi in težkim srcem. Moj šef Peter me je postrani pogledal: »Maja, si vredu?«

»Ne… ne ravno.«

»Če rabiš prost dan…«

Zmajala sem z glavo. Delo mi je bilo edino zatočišče pred kaosom doma.

Vsak večer sem se vračala v hišo z občutkom tesnobe. Olga me je ignorirala ali pa mi namenila kakšen strupen komentar: »Spet si pozabila pospraviti čevlje.« Marko je bil vedno bolj odsoten – prihajal je domov pozno, izogibal se mi je tudi pri večerji.

Po enem tednu sem poklicala svojo najboljšo prijateljico Nino. Srečali sva se v kavarni na Trubarjevi.

»Maja, ne moreš več tako živeti! Zakaj ne gresta s Markom na svoje?«

»Ker nimava denarja! On noče niti slišati o najemu stanovanja. Pravi, da bo vse bolje, če bom jaz dobila redno službo… Ampak zdaj me hočejo vreči ven!«

Nina me je prijela za roko: »Maja, poslušaj me – če te mož ne podpira zdaj, te nikoli ne bo.«

Njene besede so me zadele kot klofuta.

Tistega večera sem prvič začutila jezo namesto žalosti. Ko sem prišla domov in zagledala Marka pred televizijo, sem stopila pred njega.

»Marko, ali sploh razumeš, kaj se dogaja? Tvoja mama me hoče vreči ven! Ti pa nič! Kaj sploh pomenim tebi?«

Pogledal me je s tistim utrujenim izrazom: »Maja… Saj veš, da imam rad mir. Ne morem se prepirati z mamo.«

»Ampak jaz nisem tvoja mama! Jaz sem tvoja žena!«

Za trenutek je utihnil. Potem pa: »Mogoče bi res morala iti za nekaj časa k Nini ali k mami v Domžale… Dokler se stvari ne umirijo.«

V meni se je nekaj prelomilo. Tisto noč sem spakirala kovček in naslednje jutro odšla k Nini.

Pri njej sem prvič po dolgem času spet normalno spala. Zjutraj sva skupaj pili kavo na balkonu in gledali Ljubljano pod nama.

»Kaj boš zdaj?« me je vprašala.

»Ne vem… Počutim se izgubljeno. Ampak vem pa nekaj – nikoli več ne bom dovolila, da me kdo tako ponižuje.«

V službi so mi ponudili več ur in Peter mi je celo pomagal najti majhno garsonjero v Mostah. Ni bila velika – komaj 25 kvadratov – a bila je moja.

Marko me ni poklical niti enkrat. Po dveh tednih mi je poslal SMS: »Upam, da si dobro.« To je bilo vse.

Ko sem prvič prespala v svoji novi sobici, sem jokala od olajšanja in žalosti hkrati. Pogrešala sem Marka – ali pa vsaj tisto iluzijo varnosti, ki mi jo je dajal. A bolj kot to sem bila ponosna nase.

Nekega dne me je Olga poklicala: »Maja, upam, da si zadovoljna zdaj, ko si dobila svoje.«

Odgovorila sem ji mirno: »Da, Olga. Prvič po dolgem času.«

Zdaj sedim na svojem kavču in gledam skozi okno na deževno Ljubljano. Vem, da bo težko – a vem tudi to: raje izberem samoto kot življenje brez spoštovanja.

Se kdaj vprašate, koliko ponižanja ste pripravljeni prenesti zaradi družine? In kdaj pride trenutek, ko rečeš: dovolj je bilo?