Hiša, ki je nikoli nisem imela: Življenje z očetom in bratova senca
»Ne moreš vedno vsega imeti, Tomaž!« sem zavpila, ko je spet zaloputnil vrata svoje sobe. Oče je sedel v kuhinji, pogledal me je skozi okno, kot da sem le senca, ki mu moti pogled na vrt. »Pusti ga, Neža. Saj veš, da ima zdaj veliko na glavi,« je zamrmral in se spet posvetil časopisu. Tomaž je bil tri leta mlajši od mene, a v očetovih očeh vedno bolj odrasel, bolj sposoben, bolj vreden. Nikoli nisem razumela, zakaj. Morda zato, ker je bil sin, ker je znal biti glasen in prepričljiv, ali pa preprosto zato, ker sem bila jaz – Neža – tista, ki je vedno popuščala.
Ko je mama umrla, sem bila stara devetnajst let. Tomaž jih je imel šestnajst. Oče se je zaprl vase in jaz sem postala tista, ki je kuhala, čistila in skrbela za hišo. Tomaž je bežal ven – k prijateljem, na nogometno igrišče, v Ljubljano na študij. Jaz sem ostala doma v naši stari hiši na robu vasi pri Grosupljem. Vsako jutro sem vstala prva, pripravila zajtrk in očetu zdravila. Nikoli ni rekel hvala. Nikoli ni vprašal, kako sem.
Včasih sem se spraševala, če sploh opazi, da me ni več tiste vesele deklice iz otroštva. Da sem postala ženska z utrujenimi očmi in rokami, ki so poznale vsak kotiček te hiše – vsak škripajoč pod, vsako razpoko v ometu. Hiša je bila moj dom in moja kletka hkrati.
Tomaž se je redko vračal domov. Ko pa je prišel, je bil vedno poln zgodb o uspehu: »V službi so mi ponudili napredovanje!« ali »Z Majo bova šla živet skupaj!« Oče ga je poslušal z občudovanjem in ponosom. Meni pa ni nikoli rekel, da je ponosen name. Ko sem mu povedala, da sem dobila službo v knjižnici v Grosupljem, je le zamrmral: »Dobro.«
Nekega večera sva z očetom sedela v tišini. Zunaj je deževalo. Pogledala sem ga in prvič po dolgem času zbrala pogum: »Oči… Kdaj boš napisal oporoko? Saj veš… zaradi hiše.«
Pogledal me je s tistim hladnim pogledom, ki ga je imel vedno, ko ni želel govoriti o čustvih. »Ne skrbi za to. Vse bo urejeno.«
A nisem mu verjela. V srcu me je tiščalo. Vedela sem, da Tomaž pričakuje vse – kot vedno. In jaz? Kaj bom jaz? Sem sploh kdaj bila pomembna?
Leta so minevala. Oče je postajal vse bolj šibak. Jaz sem ostajala doma – skrbela zanj, za vrt, za hišo. Tomaž se je poročil z Majo in se preselil v novo stanovanje v Ljubljani. Redko sta prihajala na obisk. Ko sta prišla, sta vedno govorila o investicijah, o tem, kako bi bilo treba hišo prenoviti ali prodati.
»Neža, saj veš, da ta hiša nima prihodnosti. Kdo bo pa tu živel?« me je vprašal Tomaž nekega popoldneva.
»Jaz živim tukaj!« sem mu zabrusila.
»Ampak to ni življenje! Poglej se! Ves čas si sama z očetom!«
Nisem mu odgovorila. Kaj naj bi rekla? Da imam rada to hišo? Da mi pomeni vse? Da sem tukaj pustila mladost?
Ko je oče umrl tistega mrzlega novembrskega jutra, sem bila sama ob njegovi postelji. Držala sem ga za roko in mu šepetala: »Odpusti mi… če nisem bila dovolj.«
Pogreb je bil tih in moker od dežja. Tomaž in Maja sta stala ob meni kot tujca. Po pogrebu smo sedeli v dnevni sobi in čakali notarja.
»Neža… Saj veš… Oče mi je rekel, da bo vse pravično uredil,« mi je rekel Tomaž.
»Pravično? Kaj pa sploh pomeni pravično?« sem ga vprašala.
Notar je odprl mapo in začel brati oporoko: »Jaz, Jože Novak… zapuščam svojo hišo in vse premoženje svojemu sinu Tomažu Novaku.«
V tistem trenutku se mi je stemnilo pred očmi. Slišala sem le še oddaljene glasove. Maja me je pogledala s sočutjem – ali pa z olajšanjem? Tomaž pa… njegov obraz ni izdal ničesar.
»To ni mogoče… Jaz sem bila tukaj! Jaz sem skrbela zanj!« sem zajokala.
Notar me je pogledal s praznim izrazom: »Tako piše v oporoki.«
Tisti večer sem sedela na stopnicah pred hišo in gledala v temo. Vse moje življenje – vse žrtve – so izginile z enim podpisom na papirju.
Tomaž mi ni ponudil ničesar. Naslednji teden mi je poslal pismo: »Neža, prosim te, da se do konca meseca izseliš iz hiše.«
Vzela sem si čas samo za eno škatlo spominov: mamino šalico za kavo, staro sliko iz otroštva in ključ od podstrešja.
Ko sem odhajala skozi vrata zadnjič, sem se obrnila in pogledala hišo – svojo kletko in svoj dom.
Zdaj živim v majhnem najemniškem stanovanju v Grosupljem. Vsak dan grem mimo stare hiše na poti v službo. Včasih vidim Tomaža na dvorišču – zdaj ima tam parkiran nov avto.
Vsakič znova se vprašam: Ali smo res tako slepi za tistega, ki daje največ? Ali družina sploh še kaj pomeni v svetu, kjer štejejo le papirji in dediščina?
Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi odpustili bratu ali bi se borili za pravico?