Nikoli dovolj dobra za mojo mamo: Moja zgodba o razpadajoči slovenski družini

»A res misliš, da boš s tem kosilom kdaj zadovoljila koga?« je rekla mama, še preden je sedla za mizo. V kuhinji je dišalo po pečenki in krompirju, a meni se je v grlu naredil vozel. Vedno ista zgodba. Vedno ista kritika. Včasih sem si želela, da bi lahko samo enkrat slišala: »Ana, dobro si naredila.« Ampak to se ni zgodilo nikoli.

Stala sem ob štedilniku in gledala skozi okno na dvorišče, kjer so otroci igrali nogomet. Moj mož, Matej, je v dnevni sobi tiho listal časopis, kot da se ga vse skupaj ne tiče. Mama je sedla za mizo in začela popravljati prt, kot da bi ji bilo nerodno, da ni vse popolno. »Veš, pri nas doma je bilo vedno drugače,« je začela. »Moja mama je znala vse postoriti brez napak.«

»Mami, prosim …« sem začela, a me je prekinila: »Saj veš, da ti želim samo dobro. Ampak včasih se sprašujem, če si sploh poslušala vse, kar sem te učila.«

V meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se vseh tistih let, ko sem kot deklica sedela na robu postelje in čakala, da bo prišla v sobo in me pohvalila za risbo ali dobro oceno. Nikoli ni prišla. Vedno je našla napako. Vedno je rekla: »Če bi se še malo bolj potrudila …«

Tudi zdaj, ko sem odrasla ženska, mama dveh otrok in žena človeka, ki me ima rad, sem še vedno tista deklica. Še vedno čakam na njeno odobravanje. In še vedno ga ne dobim.

»Ana, zakaj si tako občutljiva? Saj nisem nič slabega rekla!«

»Mogoče pa bi lahko kdaj rekla kaj lepega,« sem ji odgovorila tiho. Roke so mi drhtele. Matej je dvignil pogled iz časopisa in naju opazoval. Otroci so pritekli v kuhinjo in začutili napetost v zraku.

»Babica, a bomo jedli?« je vprašal Nejc.

Mama se je nasmehnila Nejcu in mu pogladila lase: »Seveda bomo, srček.« Meni pa niti pogleda ni namenila.

Med kosilom je bilo tiho. Le zvok pribora na krožnikih in občasni vzdihi. Mama je komentirala: »Krompir bi lahko bil bolj slan.« Matej me je pogledal in mi stisnil roko pod mizo.

Po kosilu sem pomivala posodo in poslušala mamo v dnevni sobi, kako otrokom pripoveduje zgodbe iz svojega otroštva. Vse so bile o tem, kako je bila ona pridna, kako so jo vsi pohvalili. Nikoli ni omenila svojih napak ali dvomov.

Ko so otroci odšli ven, sem sedla poleg nje na kavč. »Mami, zakaj mi nikoli ne rečeš, da si ponosna name?«

Pogledala me je presenečeno. »Saj veš, da sem. Samo … Saj si odrasla ženska. Saj ne potrebuješ več tega.«

»Ampak jaz ga potrebujem!« sem skoraj zakričala. »Vse življenje ga potrebujem! Zakaj mi tega ne moreš dati? Zakaj mora biti vedno vse narobe? Zakaj nikoli ne vidiš mojega truda?«

Mama je utihnila. Prvič v življenju sem videla solze v njenih očeh. »Ana … jaz … tudi jaz nisem nikoli slišala tega od svoje mame. Vedno sem mislila, da če bom stroga do tebe, boš močna.«

»Ampak jaz nisem močna! Sem samo utrujena! Ves čas se trudim biti boljša – zate! In nikoli ni dovolj!«

V tistem trenutku sem razumela nekaj pomembnega: mama ni znala drugače. Tudi ona je bila žrtev svojih ran. Ampak to ni pomenilo, da moram jaz nadaljevati ta krog.

Ko je mama odšla domov, sem sedela na stopnicah pred hišo in gledala v nebo nad Pohorjem. Matej je prišel ven in me objel.

»Ana, nisi sama v tem. Vem, da si dobra mama in žena.«

Zasmejala sem se skozi solze: »Ampak zakaj to ni dovolj? Zakaj potrebujem njen glas bolj kot svojega?«

Tistega večera sem otroka stisnila k sebi in jima rekla: »Ponosna sem nate.« Njune oči so se zasvetile in vedela sem, da moram biti drugačna.

Zdaj se sprašujem: Koliko nas še vedno išče tisto pohvalo od staršev? Koliko nas še vedno boli tišina namesto besed? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?