V senci malice: Ko prijateljstvo postane trgovina zaupanja

»A mi lahko danes ti kriješ malico? Pozabil sem denarnico,« je Matej skoraj šepetal, ko sva stala v vrsti pred menzo. Pogledal me je s tistim svojim otroškim nasmeškom, ki mu ga nihče ni znal zameriti. V ozadju je brnela linija, vonj po sveže pečenih štručkah pa je prekrival napetost, ki sem jo začutil v sebi. Ni bil prvič, da me je prosil za to uslugo, a vedno sem si rekel: »Saj bo vrnil.«

Tisti dan sem mu brez besed pomolil svojo kartico. Ko sva sedla za mizo, sem opazoval, kako Matej brezskrbno razlaga vice ostalim sodelavcem. V meni pa je nekaj tlelo. Spomnil sem se vseh tistih drobnih trenutkov, ko sem mu priskočil na pomoč – pa naj je šlo za prevoz domov, pomoč pri kakšni nalogi ali pa za to, da sem mu pokril malico. Vedno je obljubil, da bo vrnil. A nikoli ni.

Po službi sem sedel v svojem starem cliotu in buljil skozi vetrobransko steklo. Dež je bobnal po pločevini, jaz pa sem v glavi preigraval pogovor z mamo iz prejšnjega večera: »Ne bodi preveč dober, Simon. Ljudje znajo izkoristiti tvojo prijaznost.« Takrat sem se ji samo nasmehnil, zdaj pa so njene besede zvenele kot svarilo.

Naslednji dan sem v garderobi naletel na Petro. Bila je ena redkih sodelavk, ki ji je bilo mar za druge. »Simon, si v redu? Zdiš se zamišljen,« me je vprašala medtem ko si je popravljala lase pred ogledalom.

»Samo razmišljam o Mateju. Spet sem mu plačal malico. Ne vem več, ali sem jaz naiven ali on prebrisan.«

Petra se je namuznila: »Veš, nisi edini. Tudi mene je že prosil za cigarete in kavo. Nikoli ni vrnil.«

V tistem trenutku sem začutil olajšanje in hkrati razočaranje. Nisem bil edini, a to ni pomenilo, da je prav. Počutil sem se kot bedak.

Na hodniku sem srečal še Borisa, starejšega sodelavca, ki je vedno znal povedati kakšno modrost iz življenja: »Simon, če ljudem ne postaviš meja, bodo hodili po tebi kot po stari preprogi.«

Tisti dan sem se odločil, da bom zbral pogum in se z Matejem odkrito pogovoril. Po koncu izmene sem ga povabil na kavo v bližnjo gostilno Pri Jurčku.

»Matej, moram te nekaj vprašat. Zakaj mi nikoli ne vrneš denarja za malico? Saj veš, da ni prvič.«

Za trenutek je utihnil in pogledal stran. »Saj veš, Simon… Včasih res nimam pri sebi denarja. Ampak… Saj si moj prijatelj.«

»Prav zato te sprašujem. Prijatelji si pomagamo, ampak tudi spoštujemo drug drugega. Jaz bi ti vedno vrnil.«

Matej je zavzdihnil: »Nisem mislil nič slabega. Samo… Včasih pozabim.«

»Ampak jaz ne pozabim. In boli me, ker imam občutek, da me izkoriščaš.«

Nastala je tišina. V gostilni so se pogovarjali drugi gostje, nekdo je igral biljard, midva pa sva sedela vsak s svojimi mislimi.

»Oprosti, Simon. Obljubim, da ti bom vrnil vse za nazaj.«

Nisem vedel, ali naj mu verjamem ali ne. Ko sva odhajala vsak v svojo smer, sem čutil nekakšno praznino. Kot bi izgubil del sebe – tisti del, ki je verjel v dobroto ljudi.

Doma me je pričakala mama s skodelico čaja: »Si rešil?«

»Ne vem… Mogoče sem samo preveč pričakoval od ljudi.«

»Simon, življenje te bo naučilo postaviti meje. Nič ni narobe biti dober – narobe je dovoliti drugim, da tvojo dobroto jemljejo za samoumevno.«

Tisti večer nisem mogel zaspati. V glavi so mi odzvanjale Matejeve besede in Petrih nasveti. Spomnil sem se vseh trenutkov iz otroštva, ko so me učili deliti in pomagati drugim. A nihče mi ni povedal, kdaj reči dovolj.

Naslednje dni sem bil bolj previden. Ko me je Matej spet prosil za uslugo, sem mu mirno rekel: »Danes ne morem.« Pogledal me je presenečeno, a ni vztrajal.

Sčasoma so sodelavci začeli opazovati spremembo v mojem vedenju. Nekateri so mi celo rekli: »Končno si postavil zase!« Petra mi je pomežiknila in rekla: »Vidiš? Ni tako težko.«

A kljub temu sem čutil grenak priokus. Ali res živimo v svetu, kjer moramo biti vedno na preži? Kje je meja med prijaznostjo in naivnostjo?

Zadnji petek v mesecu smo imeli skupno malico ob zaključku projekta. Sedel sem med sodelavci in poslušal njihove zgodbe o podobnih izkušnjah – o prijateljih, ki so jih razočarali; o družinskih članih, ki so jih izkoriščali; o tem, kako težko je reči ne.

Ko sem odhajal domov skozi deževno parkirišče in gledal luže pod uličnimi svetilkami, sem si zastavil vprašanje: »Ali smo Slovenci res tako zaprti vase zato, ker nas življenje nauči biti previdne? Ali pa smo samo pozabili na pravo vrednost zaupanja? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«