Ko je tašča rekla: „Torej, dogovorjeno? Vzamemo kredit.“
»Torej, dogovorjeno? Vzamemo kredit,« je rekla tašča, njene oči so bile uprte v mojega moža, Primoža. V dnevni sobi je zavladala tišina, ki je bila težja od svinca. Primož je le prikimal, njegov oče, gospod Jože, pa je že začel razpredati o najboljših obrestnih merah. Jaz sem sedela na robu kavča, z rokami stisnjenimi v pest, in čutila, kako mi srce razbija v prsih.
»Kaj pa jaz?« sem končno izdavila. Glas mi je zvenel čudno oddaljeno, kot da ne pripada meni. Nihče ni odgovoril. Moja beseda je izginila v prostoru med starimi tapetami in vonjem po kavi. Vsi so nadaljevali pogovor, kot da me ni tam.
V tistem trenutku sem vedela, da sem sama. V tej hiši, kjer sem si želela ustvariti dom, sem postala le še senca. Spomnila sem se na vse tiste večere, ko sem Primožu govorila o svojih sanjah – o majhni hiški na robu Ljubljane, kjer bi imela vrt in mir. On pa je vedno rekel: »Veš, mama ima prav. Skupaj bomo lažje.«
A zdaj sem sedela tukaj, sredi njihovega sveta, kjer so bile moje želje le šum v ozadju. Ko sem tistega večera ležala v postelji poleg Primoža, sem ga vprašala: »Zakaj me nihče ne posluša? Zakaj vedno odločate brez mene?« Obrnil se je stran in rekel: »Ne kompliciraj, Tanja. Saj veš, da mama misli samo dobro.«
Naslednje jutro sem spakirala kovček. V njem so bile samo najnujnejše stvari – nekaj oblek, knjiga in stara fotografija moje družine. Ko sem stopila skozi vrata, me je Primož pogledal z zmedenostjo in rahlo jezo: »Kam pa greš?«
»Domov. K mami. Dokler ne ugotovim, kaj sploh še pomenim v tej družini.«
Moja mama me je sprejela brez vprašanj. Samo objela me je in rekla: »Dobrodošla doma, Tanja.« V njeni majhni kuhinji v Šiški sem prvič po dolgem času spet zadihala s polnimi pljuči. A občutek poraza ni izginil. Vsak dan sem se spraševala: ali sem naredila prav? Ali sem preveč zahtevna?
Telefon je zvonil vsak večer. Najprej Primož – najprej je bil jezen, potem žalosten, potem obupan. »Pridi nazaj. Saj veš, da te imam rad. Ampak kredit moramo vzeti skupaj – drugače ne bo šlo.« Potem tašča – njen glas je bil hladen kot zimski veter: »Tanja, družina mora držati skupaj. Ne moreš kar pobegniti.«
A jaz nisem pobegnila. Jaz sem se rešila.
Vsak dan sem hodila na sprehode po Tivoliju in razmišljala o tem, kaj pomeni biti slišan. Spomnila sem se otroštva – kako me je oče vedno poslušal, tudi ko sem govorila neumnosti o princeskah in zmajih. Kako mi je mama vedno rekla: »Tvoja beseda šteje.« Kdaj sem izgubila ta občutek?
V službi so opazili spremembo. Moj sodelavec Miha mi je rekel: »Tanja, zadnje čase si tišja kot običajno.« Nasmehnila sem se mu in rekla: »Samo razmišljam.«
Nekega popoldneva me je mama vprašala: »Kaj si res želiš? Ne kaj hoče Primož ali njegova mama – kaj hočeš ti?«
Nisem znala odgovoriti. Prvič v življenju nisem vedela.
Primož me je prosil za pogovor. Srečala sva se v kavarni na Prešernovem trgu. Bil je vidno utrujen.
»Tanja, pogrešam te. Ampak ne morem iti proti mami. Ona je vedno odločala za vse nas.«
»In jaz? Kdo pa odloča zame?«
Molčal je.
»Primož, jaz ne morem živeti v hiši, kjer nimam glasu. Ne morem biti samo žena in snažka za tvojo družino.«
»Ampak če ne vzamemo kredita skupaj, si ne bomo mogli privoščiti nove hiše!«
»Mogoče pa sploh nočem te hiše! Mogoče hočem nekaj svojega!«
Ljudje v kavarni so se obrnili proti nama. Nisem se več bala biti glasna.
Po tistem pogovoru se Primož ni več oglasil nekaj dni. Jaz pa sem začela razmišljati o svojem življenju brez njega – brez njegove družine in njihovih odločitev.
Mama mi je predlagala: »Zakaj si ne bi poiskala stanovanja zase? Saj imaš dobro službo.«
Sprva se mi je zdelo nemogoče. Kako naj sama plačujem najemnino? Kaj bodo rekli sodelavci? Kaj bo rekla babica?
A vsak dan sem bila bolj prepričana, da moram poskusiti.
Našla sem majhno garsonjero v Mostah. Bila je majhna in stara, a bila je moja. Prvi večer sem sedela na tleh s skodelico čaja in gledala skozi okno na deževne ulice Ljubljane. Počutila sem se svobodno in prestrašeno hkrati.
Primož me je še enkrat poklical.
»Tanja… Ali res misliš ostati sama?«
»Raje sama kot neslišana.«
Zadnjič sva se srečala na sprehodu ob Ljubljanici. Pogledal me je z žalostjo v očeh.
»Mogoče bi moral tudi jaz začeti poslušati sebe.«
Nasmehnila sem se mu in rekla: »Upam, da boš.«
Danes živim sama že pol leta. Ni lahko – včasih pogrešam družbo in toplino domače hiše. A vsak dan znova si rečem: »Tvoja beseda šteje.«
Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji živi brez glasu v svoji družini? Koliko nas še čaka na trenutek poguma?