Izgubljena v senci ljubezni: Zgodba Nine
»Nina, kaj se dogaja s tabo?« je mamin glas tresel zrak v kuhinji, kjer sem že tretjič ta teden pozabila prižgati štedilnik. Njene oči so bile polne skrbi, a v njih sem čutila tudi tisti neizrečeni očitek, ki me je zadnje mesece spremljal kot senca. »Saj si bila vedno tako nasmejana, zdaj pa…«
Nisem imela odgovora. V meni je vrelo, a nisem znala ubesediti, kako zelo me boli. Vse odkar sem se poročila z Markom, se je moj svet počasi spreminjal v nekaj tujega. Najprej so bile to majhne stvari – ni mu bilo všeč, da grem s prijateljicami na kavo po službi, potem mu ni bilo prav, da nosim rdečo šminko. »Nina, to ni zate. Saj veš, da si lepša brez tega cirkusa,« je rekel z nasmeškom, ki je bil bolj hladen kot prijazen.
Na začetku sem verjela, da je to ljubezen. Da me ima rad in me želi zaščititi. Ko sva se preselila v njegovo hišo na robu vasi pri Kamniku, sem si predstavljala novo življenje – vrt z vrtnicami, skupne večere ob gledanju slovenskih filmov, morda otroka ali dva. Namesto tega sem vsak dan bolj čutila, kako se stene okoli mene ožijo.
»Nina, zakaj nisi skuhala kosila? Saj veš, da imam rad točno ob dveh na mizi!« Markov glas je bil vedno bolj nestrpen. Včasih je z roko udaril po mizi, drugič je samo tiho gledal skozi okno in me ignoriral ure in ure. Najhuje pa je bilo, ko je začel dvomiti v vse, kar sem naredila. »Kdo ti je pisal? Zakaj si bila tako dolgo v trgovini?«
Moji starši so me vedno podpirali. Oče, stari gozdar iz Gorenjske, mi je znal povedati zgodbe o pogumu in vztrajnosti. Mama je bila tista tiha moč, ki je znala objeti brez besed. A zdaj sta me gledala kot tujko. »Nina, ne prepoznava te več. Kje je tista naša hči?«
Nisem vedela. Vsako jutro sem se zbudila z občutkom praznine. V službi v knjižnici sem bila še vedno prijazna Nina, ki pomaga starejšim najti knjige o zdravilnih rastlinah in otrokom pripoveduje pravljice. A ko sem stopila skozi vrata doma, sem postala nekdo drug – tiha, prestrašena in vedno na preži.
En večer sem sedela na terasi in gledala v temno nebo nad Kamniškimi Alpami. Slišala sem Markove korake za sabo. »Nina, zakaj si tako zamišljena? Saj veš, da te imam rad. Samo… včasih si preveč naivna.« Njegove besede so me zabolele bolj kot bi priznal kakšno napako.
Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Ljubezen ni nadzor.« Ampak ali ni prav Markova skrb dokaz ljubezni? Zakaj potem boli?
Soseda Marjeta me je nekoč povabila na kavo. »Nina, pogrešamo te v društvu žena. Saj veš, letos bomo spet pekle potico za gasilce.« Zlagala sem se ji, da nimam časa. V resnici mi Mark ni dovolil – »Kaj boš tam s temi babami? Saj imaš mene.«
Začela sem izgubljati stik s prijateljicami. Petra mi je pisala: »Nina, pogrešam najine pogovore! Si v redu?« Nikoli nisem odgovorila. Bala sem se, da bo Mark videl sporočilo.
Nekega dne sem v knjižnici srečala starega profesorja iz gimnazije. »Nina! Kako si? Vedno si bila tako vedoželjna!« Njegova toplina me je skoraj spravila v jok. Ko sem mu skušala odgovoriti, so mi solze polzele po licu.
»Nina, kaj ti je?«
»Ne vem več… Kdo sploh sem?«
Tisto popoldne sem prvič priznala sebi: izgubila sem se. Nisem več vedela, kaj imam rada, kaj si želim ali kam grem.
Ko sem prišla domov, me je Mark čakal v kuhinji. »Kje si bila tako dolgo?«
»V knjižnici… Imeli smo sestanek.«
»S kom? S Petrom? S Petro?« Njegov glas je bil leden.
»Z nikomer posebaj.«
Tisto noč sva se sprla kot še nikoli prej. Prvič sem mu rekla: »Dovolj imam! Ne morem več živeti tako!«
Mark je odšel iz sobe in zaloputnil vrata.
Naslednje jutro sem poklicala mamo. »Mama… lahko pridem domov? Samo za nekaj dni.«
Ko sem stopila skozi vrata domače hiše v Trzinu, me je mama objela tako močno, da sem prvič po dolgem času začutila toplino.
»Nina, vedno boš naša hči. Ne glede na vse.«
Dnevi doma so bili polni solz in pogovorov. Oče mi je rekel: »Pogum ni to, da vzdržiš vse. Pogum je tudi to, da priznaš, kdaj moraš oditi.«
Po tednu dni sem se odločila – vrnila se bom po svoje stvari in začela znova.
Mark me je čakal pred hišo. Bil je tih in zlomljen.
»Nina… oprosti.«
»Mogoče bova nekoč razumela drug drugega bolje. Zdaj pa moram najti sebe.«
Ko sem odhajala iz hiše na robu vasi in zadnjič pogledala vrt z vrtnicami, sem vedela: pot do sebe bo dolga in težka.
A prvi korak sem naredila.
Se kdaj vprašate, koliko sebe ste pripravljeni izgubiti zaradi ljubezni? In ali ni čas, da spet najdemo svoj glas?