Toast, ki je razbil poroko: Zgodba, ki je nihče ni pričakoval

»Ne morem verjeti, da se to res dogaja,« sem si šepetala v mislih, medtem ko sem stala sredi dvorane v Goriških Brdih, v beli obleki, obdana z vinogradi in sorodniki, ki so se smejali in nazdravljali. Vse je bilo popolno – vsaj tako sem mislila. Moja mama, Marija, je jokala od sreče, oče Jože me je stisnil k sebi in rekel: »Ana, danes si najlepša nevesta daleč naokoli.« In potem je prišel tisti trenutek, ki ga nihče ni pričakoval.

Moj brat Peter je vstal. Bil je vedno tisti tiho opazovalni tip, ki ni maral pozornosti. Tokrat pa je dvignil kozarec in rekel: »Rad bi povedal nekaj iskrenega.« Vsi so se obrnili proti njemu. Mislila sem, da bo povedal kakšno šalo iz otroštva ali pa me spomnil na najine skupne norčije. Namesto tega je pogledal mojega bodočega moža, Mateja, in rekel: »Preden Ana reče ‚da‘, mislim, da mora vedeti resnico.«

V dvorani je nastala tišina. Slišala sem le svoje srce, ki je začelo divje biti. Peter je globoko vdihnil in nadaljeval: »Matej ni tisti, za kogar se izdaja. Ana, zaslužiš si vedeti, da te je prevaral.«

V trenutku so se mi noge zašibile. Pogledala sem Mateja – njegov obraz je bil bled kot stena. Mama je zakričala: »Peter! Kaj govoriš?« Oče je udaril po mizi: »Dovolj! To ni čas ne kraj!« Gostje so začeli šepetati. Jaz pa sem obstala kot kip.

»Peter, nehaj!« sem zasikala skozi zobe. »To ni res!«

Peter me je pogledal z žalostjo v očeh: »Ana, oprosti. Ampak moral sem ti povedati. Vsi smo vedeli razen tebe.«

Vsi? Pogledala sem okoli sebe – sestrična Tanja je gledala v tla, stric Franci si je brisal potno čelo. Moja najboljša prijateljica Nina je imela solze v očeh.

Matej je končno spregovoril: »Ana… hotel sem ti povedati… ampak…«

»Ampak kaj?« sem ga prekinila. »Ampak si raje čakal na moj poročni dan? Da me osmešiš pred celo družino?«

Solze so mi zalile oči. Mama me je prijela za roko: »Ana, ne poslušaj jih. To so laži iz ljubosumja.«

Peter pa ni odnehal: »Ana, prisežem pri očetu – Matej te je prevaral z Nino.«

V tistem trenutku se mi je podrl svet. Nina? Moja najboljša prijateljica? Pogledala sem jo – njen obraz je bil rdeč od sramu.

»Ana… oprosti… nisem hotela… bilo je samo enkrat… bila sva pijana…«

Slišala sem le še šumenje v ušesih. Soba se mi je vrtela pred očmi. Gostje so vstajali od miz, nekateri so kričali na Petra, drugi na Mateja. Mama se je sesedla na stol in jokala: »Kaj smo naredili narobe? Zakaj naša družina vedno konča v prepirih?«

Oče je stopil do Mateja in ga prijel za ovratnik: »Če si res to naredil moji hčerki, te bom lastnoročno vrgel iz hiše!«

Matej ni rekel ničesar več. Samo stal je tam in gledal v tla.

Jaz pa sem stekla ven iz dvorane, po makadamski poti med vinogradi. Solze so mi tekle po licih in bela obleka se mi je zapletala za noge. Slišala sem Tanjo, ki me kliče: »Ana! Počakaj!«

Ustavila sem se šele pri stari češnji na robu posestva. Tam sva z Nino kot otroka skrivali pisma in sanjarili o prihodnosti. Zdaj pa… zdaj mi je vzela vse.

Tanja me je dohitela in me objela: »Ana, vem, da boli. Ampak bolje zdaj kot čez deset let.«

»Zakaj mi nihče ni povedal prej? Zakaj ste vsi molčali?«

Tanja je sklonila glavo: »Bili smo prestrašeni. Nismo hoteli uničiti tvoje sreče.«

Sreče? Kakšna sreča pa je to bila? Iluzija? Laž?

Sedela sem pod češnjo in gledala v nebo. Spomnila sem se vseh trenutkov z Matejem – prvih poljubov na Ljubljanskem gradu, dolgih sprehodov ob Ljubljanici, načrtovanja skupnega življenja. Vse to – laž?

Po uri tišine sem se vrnila v dvorano. Gostje so že odhajali; nekateri so me pogledali s sočutjem, drugi z radovednostjo.

Mama me je objela: »Ana, domov greva.«

Oče pa je rekel: »Ne skrbi za Mateja. Nikoli več ga ne boš videla v naši hiši.«

Nina mi ni upala pogledati v oči.

Tisto noč nisem spala. Ležala sem v svoji otroški sobi in poslušala dež, ki je udarjal po oknu. Spraševala sem se – ali bi lahko kaj preprečila? Bi morala bolj poslušati svojo intuicijo? Zakaj družina vedno skriva resnico pod preprogo zaradi ‚miru v hiši‘? In zakaj resnica vedno pride na dan na najbolj boleč način?

Naslednje jutro sem sedela za mizo s starši. Mama mi je kuhala kavo in tiho jokala.

»Ana, oprosti… hoteli smo te zaščititi.«

»Pred čim? Pred resnico ali pred bolečino?« sem vprašala.

Oče me je pogledal: »Včasih mislimo, da delamo prav… ampak potem vidimo posledice.«

Tisti dan sem poklicala službo in rekla, da potrebujem dopust. Potrebovala sem čas zase – za razmislek o tem, kdo sploh sem brez Mateja in brez iluzije popolne družine.

Ljudje v vasi so govorili svoje – nekateri so me pomilovali, drugi so rekli, da sem pogumna. Jaz pa sem se počutila prazno.

Meseci so minevali. Počasi sem začela znova graditi svoje življenje – brez Mateja in brez Nine. Naučila sem se postaviti zase in ne sprejemati več laži zaradi ‚miru‘. Družina se še vedno kdaj spre med sabo zaradi tega dogodka – nekateri krivijo Petra, drugi mene ali celo mamo.

A jaz vem eno: raje imam bolečo resnico kot sladko laž.

Včasih ponoči še vedno slišim Petrov glas: »Ana, zaslužiš si vedeti.« In se vprašam – ali resnica vedno prinese svobodo ali samo novo bolečino?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi raje živeli v laži ali tvegali vse za resnico?