Slepa za resnico: Ko sem padla na tla, sem končno spregledala
»Ne morem več, Neža!« sem zaslišala svoj notranji glas, ko sem s tresočimi rokami držala ključe pred vhodnimi vrati. Mrzel marčevski veter mi je pihal v obraz, a ledeno je bilo predvsem v meni. V ozadju sem še vedno slišala odmev včerajšnjega prepira z Markom, možem, ki ga ljubim že dvajset let. Ali pa sem ga le ljubila nekoč? Ko sem stopila v stanovanje, je bilo tiho. Pretiho. Otroka sta bila pri babici, Marko pa… kdo ve kje.
»Spet si prišla domov sama?« me je vprašala soseda Marija, ki je ravno obešala perilo na hodniku. Njene oči so bile polne sočutja, a tudi radovednosti. »Ja, Marija, danes je bil dolg dan v službi,« sem zamomljala in se hitro umaknila v stanovanje. Nisem želela pogovora. Nisem želela priznati, da že leta živim v laži.
Marko je bil vedno šarmanten. Vsi so ga imeli radi – sodelavci v občini, prijatelji na nogometu, celo učiteljice pri otrocih so ga hvalile. A jaz sem vedela nekaj, česar drugi niso. Vedela sem za njegove pozne prihode domov, za skrivna sporočila na telefonu, za vonj parfuma na srajci, ki ni bil moj. Prvič sem ga ujela pred tremi leti. Takrat sem mu oprostila. Zaradi otrok. Zaradi miru. Zaradi sebe? Ne vem več.
»Neža, kdaj boš nehala igrati to igro?« mi je nekoč rekla prijateljica Petra med kavo v centru Ljubljane. »Vsi vidimo, da te uničuje.« A jaz sem se samo nasmehnila in zamenjala temo. Lažje je bilo molčati kot priznati poraz.
Tistega dne, ko se je vse spremenilo, sem hitela po Trubarjevi ulici proti službi. Glava mi je pokala od skrbi – Marko ni prišel domov že drugo noč zapored, otroka sta me spraševala, zakaj je očka žalosten in zakaj mami joka ponoči. Nisem gledala pod noge. Nenadoma mi je spodrsnilo na mokri ploščici in padla sem kot pokošena. Ljudje so se ustavili, nekdo je poklical rešilca.
V bolnišnici sem ležala z zlomljeno roko in pretresom možganov. Prva oseba, ki je prišla k meni, ni bil Marko. Bila je Petra. Prinesla mi je sveže sadje in knjigo. »Neža, zdaj imaš čas razmisliti. O sebi. O življenju.«
Marko je prišel šele naslednji dan. Bil je živčen, pogledoval je na uro in komajda me je pogledal v oči. »Upam, da boš hitro okrevala. Otroka sta pri moji mami.« Njegove besede so bile prazne kot lupina.
V dneh okrevanja so me obiskovali starši, brat Rok s svojo ženo in celo soseda Marija. Marko pa… vedno manj ga je bilo na spregled. Ko sem ga poklicala, se ni oglasil ali pa je rekel, da ima nujen sestanek.
Nekega večera mi je Petra prinesla čaj in rekla: »Neža, veš kaj? Tvoj padec ni bil naključje. Tvoje telo ti nekaj sporoča.«
V tistem trenutku sem začutila val besa in žalosti hkrati. Zakaj sem dovolila, da sem postala nevidna? Zakaj sem dovolila, da me Marko tako zlahka izpušča iz svojega življenja?
Ko so me odpustili iz bolnišnice, sem se vrnila v prazen dom. Otroka sta bila še vedno pri tašči. Marko mi je pustil listek: »Odpeljal sem ju na izlet.« Nič več.
Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Petre besede: »Kdaj boš nehala igrati to igro?«
Naslednje jutro sem poklicala mamo in ji povedala vse – o Markovi nezvestobi, o svoji bolečini in strahu pred prihodnostjo. Jokali sva obe.
»Neža, nisi sama. Pridi domov za nekaj dni,« mi je rekla.
Ko sem prišla k staršem v Kamnik, sem prvič po dolgem času začutila toplino doma. Mama mi je skuhala juho, oče me je objel brez besed.
Otroka sta kmalu prišla za mano – Marko ju je pripeljal in odšel brez pozdrava.
Tiste dni sem veliko razmišljala o sebi kot ženski, materi in partnerki. Zakaj ženske v Sloveniji še vedno tako pogosto ostajamo v nesrečnih zakonih? Zaradi otrok? Zaradi sramu? Zaradi strahu pred samoto?
Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem Marku rekla: »Dovolj imam laži. Hočem resnico – zase in za otroke.«
Najprej se je smejal: »Ne bodi dramatična! Saj veš, da te imam rad.«
A tokrat nisem popustila: »Če me imaš rad, zakaj si vedno drugje? Zakaj si z drugo žensko?«
Molčal je dolgo časa in potem rekel: »Neža… ne vem več.«
Tisti večer sem prvič spala mirno – sama v postelji, a brez laži.
Ločitev ni bila lahka. Otroka sta bila zmedena in žalostna. Ljudje so govorili: »Škoda lepe družine.« Soseda Marija pa mi je nekoč na stopnišču šepnila: »Pogumna si.«
Po mesecih terapije in pogovorov z otroki sem začela znova graditi svoje življenje. Naučila sem se voziti kolo po Rožniku sama, hoditi na kavo brez občutka krivde in se smejati brez strahu.
Danes vem: padci niso vedno slabi – včasih nas prisilijo, da končno odpremo oči.
Se tudi vi kdaj vprašate: Koliko časa bomo še ženske v Sloveniji molčale zaradi strahu pred resnico? Je vredno živeti življenje za druge ali končno izbrati sebe?