Testament v Senci: Resnica o Družini in Dediščini

»Mama, a si spet pozabila vzeti tablete?« je zavpila Petra iz kuhinje, medtem ko sem nemočno ležala na kavču, znojna in zmedena. Skozi priprta okna je vstopal težek vonj po pokošeni travi in vročini, ki je dušila še zadnje ostanke moči v meni. »Ne kriči nanjo, Petra, saj vidiš, da ji ni dobro!« je pritekel Marko, moj mlajši sin, in mi podal kozarec vode. Njuni glasovi so se prepletali s tiktakanjem stare ure na steni, ki je merila čas mojega staranja.

Tisti dan sem prvič zares občutila, da nisem več gospodarica svojega življenja. Moja hiša v mali vasi pod Kamniškimi Alpami je postala prizorišče tihih bitk in neizrečenih očitkov. Otroci so mi sicer rešili življenje – Petra je poklicala rešilca, Marko me je držal za roko, ko so me odpeljali – a v njihovih pogledih sem zaznala nekaj novega. Nekaj hladnega. Nekaj, kar me je zabolelo bolj kot slabost v prsih.

Ko sem se vrnila iz bolnišnice, so me pričakali s toplim obrokom in navidezno skrbjo. A že naslednji dan sem ujela Petro, kako pregleduje moje predale. »Samo iščem tvoj zdravstveni karton, mama,« je zamomljala, ko sem jo zalotila. Marko je vsak večer dolgo telefoniral s svojo ženo Tanjo, ki je nikoli nisem marala – vedno je bila bolj zainteresirana za našo staro kmetijo kot za družinske praznike.

Vse bolj sem čutila, da nisem več mama, ampak breme. »Veš, mama, mogoče bi bilo bolje, če bi prodali del zemlje. Saj ti ne moreš več skrbeti za vse to,« mi je nekega večera rekel Marko. Petra pa je dodala: »In če bi šla v dom? Tam bi imela oskrbo in družbo.«

Zazrla sem se skozi okno na vrt, kjer so nekoč tekali moji otroci in kjer sem z možem Francem sadila jablane. Zdaj pa so jablane stare in skrivenčene, tako kot jaz. Franca ni več že deset let. Ostala sem sama z dediščino, ki naj bi bila vez med nami – pa je postala vir razdora.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: dom… prodaja… dediščina… Kje je ljubezen? Kje so tisti večeri ob peči, ko smo peli stare pesmi? Kje je toplina družine?

Naslednje jutro sem se odločila. Poklicala sem notarja gospoda Kralja v Kamniku in se naročila na sestanek. Otrokom nisem povedala ničesar. Oblekla sem svojo najboljšo obleko – tisto modro z belimi pikami, ki jo je Franc imel najraje – in počasi odšla na avtobus.

V pisarni notarja Kralja je dišalo po starem papirju in kavi. »Gospa Marjeta, kako vam lahko pomagam?« me je prijazno vprašal. Pogledala sem ga naravnost v oči: »Želim spremeniti oporoko.«

»Ste prepričani?«

»Nisem več prepričana o ničemer. Samo vem, da ne želim, da bi se moji otroci prepirali zaradi mene.«

Začela sem mu pripovedovati o Petri in Marku, o tem, kako sta se spremenila. O tem, kako me boli njuna hladnost in pohlep. »Včasih si želim, da bi imela še kakšnega otroka. Mogoče bi bil boljši človek.«

Notar me je poslušal v tišini. »Lahko določite tudi kakšno dobrodelno organizacijo ali prijatelja kot dediča…«

»Ne vem še… Samo… Ne želim biti razlog za sovraštvo.«

Ko sem prišla domov, sta me Petra in Marko čakala v kuhinji. »Kje si bila?« sta skoraj hkrati vprašala.

»Na sprehodu.«

Petra me je sumničavo gledala: »A si bila pri notarju? Soseda Jožica te je videla na avtobusu.«

»In če sem bila? To je moja stvar!« sem prvič po dolgem času povzdignila glas.

Marko se je namrščil: »Mama, nočemo ti nič slabega. Samo skrbi nas zate.«

»Skrbi vas zame ali za mojo hišo? Za zemljo? Za denar?«

V kuhinji je zavladala tišina. Petra je pogledala stran. Marko si je popravil očala.

»Vse življenje sem delala za to družino. Vse življenje sem vas imela rada. In zdaj… zdaj ste kot tujci.«

Petra se je razjokala: »Mama, oprosti… Samo bojim se zate… In res ne vem več, kaj naj naredim.«

Marko pa je ostal tih.

Tiste noči sem dolgo sedela ob oknu in gledala luno nad polji. Spraševala sem se: ali smo res prišli tako daleč? Ali lahko dediščina uniči družino? Ali pa smo si sami krivi?

Mogoče bi morala odpustiti otrokom njihove strahove in jim povedati resnico o svoji bolečini. Mogoče pa bi morala najti pogum in jim pokazati, da prava vrednost družine ni v zemlji ali denarju – ampak v tem, da si drug za drugega človek.

»Ali smo Slovenci res pozabili na toplino družine? Je dediščina vredna več kot ljubezen? Kaj bi vi storili na mojem mestu?«