Hladilnik ni menza! Kako je moja hči Tjaša s prijatelji spremenila naš dom v jedilnico in preizkusila mojo potrpežljivost

»Mama, a lahko pride še Neža?« Tjaša je že stala pri hladilniku, še preden sem ji uspela odgovoriti. Vrata so bila na stežaj odprta, hladilni zrak je polzel po tleh, jaz pa sem v mislih že štela, koliko jajc mi je ostalo za zajtrk. »In še Jure in Lara bi prišla, če ni problem,« je dodala, kot da je to nekaj samoumevnega.

»Tjaša, danes je že tretjič ta teden. Saj veš, da ni problem, ampak…« sem začela previdno, a me je že prekinila: »Saj bomo samo malo posedeli, mami!«

A dobro sem vedela, kaj pomeni to ‚malo posedeli‘. To pomeni, da bo hladilnik spet prazen, kruh bo izginil kot sneg na soncu, jaz pa bom spet stala za štedilnikom in pekla palačinke za lačne najstnike. Včasih sem bila ponosna na to, kako odprt in topel dom imamo. Vedno sem si želela, da bi bila Tjaša obkrožena s prijatelji, da bi se pri nas počutili dobrodošle. Toda zadnje mesece sem se počutila kot natakarica v lastni kuhinji.

Tisti petek popoldne so prišli vsi. Neža je prinesla samo svojo torbo in slabe volje, Jure je že na hodniku vprašal: »A imate kaj za jest?«, Lara pa je s Tjašo planirala filmski večer. Vse lepo in prav – če ne bi bilo tega občutka, da sem jaz tista, ki mora poskrbeti za vse. Ko sem jim ponudila sendviče, so jih pojedli v minuti. Potem so odprli omaro s piškoti. Ko sem jih vprašala, če bi pomagali pospraviti mizo, so se samo nasmehnili: »Saj bomo kasneje.«

Zvečer sem sedela v kuhinji in gledala v prazno škatlo od piškotov. Mož Rok je prišel mimo in me vprašal: »Kaj te muči? Saj so samo otroci.«

»Ampak Rok, vsak dan je isto. Ne gre več samo za gostoljubnost. Počutim se izkoriščano. Kdaj sva midva nazadnje imela miren večer? Kdaj sva jedla zadnji kos pite?«

Rok je skomignil z rameni: »Saj bo minilo. Najstniki pač.«

A meni ni bilo več do smeha. Naslednji dan sem šla v trgovino in kupila dvojno zalogo hrane – pa ne zato, ker bi želela biti boljša gostiteljica, ampak ker sem vedela, da bo vse izginilo v enem popoldnevu. Ko sem prišla domov, sem našla Tjašo in Nežo pred televizijo, obkroženi z vrečkami čipsa in praznimi kozarci od soka.

»Tjaša, lahko prosim pospravita za sabo?«

»Seveda mami! Samo še film do konca pogledava.«

Film se je končal čez dve uri. Ostanki so ostali tam še ves večer.

V nedeljo sem imela dovolj. Ko so spet prišli vsi prijatelji, sem jih povabila v kuhinjo.

»Poslušajte me malo. Vesela sem, da ste radi tukaj in da se dobro razumete s Tjašo. Ampak to ni menza. Če želite jesti, boste morali tudi pomagati – ali pa si prinesite kaj s sabo.«

Neža me je pogledala kot bi ji vzela najljubšo igračo: »Ampak pri nas doma nikoli ne smemo imeti obiskov.«

Jure je zamomljal: »Moja mama sploh ne kuha.«

Lara pa je tiho rekla: »Pri vas je vedno tako prijetno.«

Za trenutek me je stisnilo pri srcu. Spomnila sem se svojega otroštva v bloku na Viču – kako smo si želeli nekoga, ki bi nas sprejel odprtih rok. A vseeno – ali to pomeni, da moram biti vedno tista, ki daje?

Tjaša me je po tistem pogovoru gledala postrani. Večer je minil v tišini. Ko so prijatelji odšli, sva sedeli skupaj v kuhinji.

»Mami… Saj veš, da jih imam rada. Ampak nočem, da si zaradi mene nesrečna.«

Pogledala sem jo in prvič po dolgem času začutila toplino: »Tjaša, rada te imam. Ampak tudi jaz imam svoje meje. In prav je, da jih spoštuješ.«

Naslednji teden so prijatelji prinesli svojo pico in celo sami pospravili mizo. Ni bilo več tako samoumevno, da bo vse pripravljeno in postreženo. Tudi meni je bilo lažje dihati.

A še vedno se sprašujem – kje je tista prava meja med dobroto in naivnostjo? Kdaj postaneš preveč gostoljuben in kdaj preveč strog? Morda mi lahko vi poveste – kako vi rešujete take situacije doma?