Vsakič, ko pride zet domov, moram izginiti: Zgodba o izgubljeni vlogi babice

»Marija, prosim, pojdi zdaj. Peter bo vsak čas doma,« mi je zašepetala Tanja, ko sem ravno končala s pripravo Larine večerje. V tistem trenutku sem začutila tisto znano zbadanje v prsih – mešanico sramu, žalosti in jeze. Že tretjič ta teden sem morala zapustiti stanovanje svoje hčerke, kot da sem vsiljivka v lastni družini.

Ko sem hodila po stopnicah bloka na Viču, sem se spraševala, kje sem naredila napako. Saj nisem nikoli želela nič slabega. Tanja je bila vedno moja edinka, Lara pa moje sonce. Ko se je rodila, sem pustila službo v trgovini in ji pomagala vsak dan. Peter je bil takrat še prijazen do mene. Skupaj smo praznovali rojstne dneve, jaz sem kuhala govejo juho ob nedeljah in Lara je spala pri meni, kadar sta šla Tanja in Peter na izlet.

A nekaj se je spremenilo. Peter je začel služiti več denarja. Postal je vodja oddelka v banki in nenadoma so bile njegove besede zakon. Tanja se je umaknila, kot da ne sme več odločati o ničemer. »Peter pravi, da Lara potrebuje rutino. Da jo zmede, če si ti preveč pri nas,« mi je nekoč rekla. »Ampak saj sem jaz njena babica! Saj jo pazim samo popoldne, ko sta vidva v službi!« sem ji odgovorila s solzami v očeh.

Tisti večer sem prvič začutila, da nisem več dobrodošla. Peter me ni niti pogledal, ko je stopil skozi vrata. Samo hladno je rekel: »Marija, hvala za pomoč. Zdaj bomo pa družinski večer preživeli sami.«

Od takrat naprej sem bila vedno na trnih. Nikoli nisem vedela, ali bom lahko ostala še deset minut dlje ali bom morala oditi že ob štirih popoldne. Lara me je vedno gledala z velikimi očmi: »Babica, zakaj greš?« In jaz sem ji lagala: »Moram domov zalit rože.«

Vsak dan sem se borila sama s sabo. Naj pokličem Tanjo? Naj grem tja kljub Petru? Naj sploh še vztrajam? Včasih sem sedela na klopci pred blokom in čakala, da bo Peter odšel po opravkih, da bom lahko šla nazaj k Lari. Počutila sem se kot tatica lastne sreče.

Nekega dne sem zbrala pogum in Tanjo povabila na kavo v bližnjo slaščičarno. »Tanja, zakaj me Peter noče več v hiši? Kaj sem mu naredila?« sem jo vprašala naravnost.

Tanja je pogledala stran in začela vrteti žličko po skodelici. »Mami… Peter misli, da si preveč zaščitniška do Lare. Da ji ne pustiš dihati. Da jo razvajaš.«

»Ampak saj je otrok! Saj potrebuje ljubezen! Saj jo samo objamem in ji spečem palačinke!« sem vztrajala.

Tanja je tiho rekla: »Peter ima rad red. In noče, da bi se Lara navezala nate bolj kot na naju.«

V tistem trenutku me je zabolelo globoko v srcu. Ali res lahko nekdo prepove babici ljubiti svojo vnukinjo? Ali res lahko mož moji hčerki ukaže, kdo sme biti del njihovega življenja?

Začela sem opažati še druge spremembe. Tanja ni več prihajala k meni na obisk kot nekoč. Ko sem jo poklicala, je bila vedno utrujena ali zaposlena. Lara me je pogrešala – to sem čutila v njenih objemih in risbicah z napisi »Babica te imam rada«. A Peter je postavil zid med nami.

Enkrat sem celo slišala sosede govoriti: »A veš, Marija skoraj ne vidi več vnukinje. Zet jo je pregnal.« Bolelo me je bolj kot karkoli drugega.

Začela sem dvomiti vase. Sem res preveč posesivna? Sem res tista stara mama, ki se vtika v vzgojo? A potem sem videla druge babice na igrišču – kako so pazile vnuke, jih peljale na sladoled in jih učile voziti kolo. Zakaj jaz tega ne smem?

Nekega popoldneva me je Lara poklicala po telefonu: »Babica, kdaj prideš spet? Pogrešam te.« Glas ji je drhtel.

»Ne vem, srček… Mogoče kmalu.«

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Petrove besede: »Družina mora imeti meje.«

Naslednji dan sem šla do njihovega bloka in čakala pred vhodom. Ko sta prišla Tanja in Lara iz vrtca, sem jima pomahala. Lara mi je stekla v objem.

Peter pa je stal na balkonu in gledal dol – ledeno miren.

Ko sta šli gor, sem ostala sama na klopci. Počutila sem se kot tujec v lastnem mestu.

Minili so meseci. Vsakič, ko sem poklicala Tanjo, mi je rekla: »Peter ima veliko dela… Ne moremo zdaj.« Za božič so mi poslali voščilnico po pošti – brez osebnega obiska.

Moje življenje se je skrčilo na tihe dni v majhnem stanovanju in redke pogovore z Laro po telefonu.

Nekega dne pa mi je Lara poslala risbico po pošti: narisala je hišo z velikim srcem in napisala: »Babica, pridi domov.«

Takrat sem prvič zbrala pogum in Petru napisala pismo:

»Peter,
Ne vem, kaj sem ti naredila narobe. Vem pa to – Lara me potrebuje tako kot jaz njo. Prosim te, ne jemlji ji babice. Vsi potrebujemo ljubezen.
Marija«

Odgovora nisem nikoli dobila.

Danes sedim ob oknu in gledam otroke na igrišču pod blokom. Sprašujem se: ali smo v Sloveniji res postali tako hladni? Ali res ni prostora za babice v življenju mladih družin? Kje naj najdem svoje mesto?

Mogoče bi morala sprejeti Petrove meje… A ali ni ljubezen močnejša od pravil?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi vztrajali ali bi se umaknili? Ali ima babica pravico do svoje vnukinje?