Samohrani oče na robu: Noč, ko se je vse spremenilo

»Ivan, pazi na Nejca, Evo in Laro. Pridem nazaj čez dve uri,« sem rekel in ga pogledal v oči. Bil je bled, komaj petnajst let, a v tistem trenutku sem mu moral zaupati. Ni bilo druge možnosti. V službi so mi zagrozili z odpovedjo, če še enkrat zamudim. Vseeno sem čutil tisti znani cmok v grlu – strah, da bo šlo kaj narobe.

Ko sem se ponoči vrnil iz nočne izmene v skladišču v Šiški, sem že od daleč videl modre luči pred blokom. Srce mi je padlo v želodec. Tekel sem po stopnicah, skoraj padel na tretji stopnici, ko sem zagledal policista pred našimi vrati. »Gospod Kovačević?« me je vprašal mlad policist s trdim glasom. »Vaš sin Ivan je poklical policijo zaradi prepira z mlajšim bratom. Sosedje so slišali kričanje in razbijanje.«

Nejc je stal v kotu dnevne sobe, tresočih rok, Eva in Lara sta jokali. Ivan je bil bled kot stena. »Oči, nisem vedel, kaj naj naredim! Nejc je hotel ven sredi noči, jaz pa sem ga hotel ustaviti… začel je metati stvari…«

Policist me je pogledal: »Gospod, veste, da otrok ne smete puščati samih ponoči?«

V tistem trenutku sem se počutil kot najslabši človek na svetu. Vse, kar sem želel, je bilo preživeti – dati otrokom streho nad glavo in topel obrok. A zdaj so vsi gledali mene kot krivca.

Soseda Marija iz tretjega nadstropja je stala na hodniku in šepetala z drugimi: »Vedno sam z otroki… Saj ni čudno, da se to dogaja.«

Naslednji dan so me poklicali iz centra za socialno delo. »Gospod Kovačević, moramo govoriti o varnosti vaših otrok.« Socialna delavka Tanja je bila prijazna, a v njenih očeh sem videl dvom. »Vemo, da se trudite, ampak… štirje otroci sami ponoči?«

Ivan me je tisti večer pogledal s solzami v očeh: »Oči, oprosti… Nisem hotel poklicati policije, ampak Nejc me ni poslušal… Bal sem se.«

Nejc je bil vedno nemiren. Po mamini smrti pred tremi leti se je zaprl vase. Bil je star komaj deset let in nikoli ni znal izraziti žalosti drugače kot z jezo. Eva in Lara sta bili še premajhni, da bi razumeli vse.

Tiste dni po incidentu smo bili vsi kot duhovi. Otroci so hodili po prstih, jaz pa sem ponoči sedel za mizo in gledal v prazno skodelico kave. Spraševal sem se: »Sem res tako slab oče? Bi moral prositi za pomoč? Ampak koga?«

Moji starši živijo v Prekmurju in so že prestari za pomoč. Brat Peter ima svojo družino in komaj shaja. Prijatelji so se oddaljili – nihče ne mara poslušati težav samohranega očeta.

Na sodišču sem stal pred sodnico in socialno delavko. »Gospod Kovačević, razumemo vašo situacijo, a varnost otrok mora biti na prvem mestu.«

»Kaj pa moje delo? Če ga izgubim, izgubimo stanovanje!« sem skoraj zakričal.

Sodnica me je pogledala strogo: »Morda bi morali razmisliti o pomoči – varstvu ali sorodnikih.«

Ivan me je po obravnavi tiho vprašal: »Oči, bo vse v redu?«

Nisem imel odgovora.

Doma so se začeli prepiri. Nejc mi je očital: »Zakaj si pustil Ivana samega z nami? On ni mama!« Eva in Lara sta se bali vsakega zvonjenja na vratih.

Nekega večera sem sedel z Ivanom na balkonu. Pogledala sva Ljubljano pod nama. »Veš, oči, pogrešam mamo. Ti si ves čas utrujen… jaz pa ne znam biti odrasel.«

Objel sem ga in prvič po dolgem času zajokal pred njim.

Naslednji teden so mi iz službe dali odpoved – zaradi preveč izostankov. Znova sem bil na robu.

Začel sem iskati priložnostna dela – selitve, čiščenje snega, karkoli. Otroci so pomagali po hiši. Soseda Marija mi je prinesla lonec juhe: »Dario, nisi sam. Če rabiš varstvo za otroke, povej.«

Prvič po dolgem času sem začutil drobec upanja.

A krivda ni izginila. Vsak večer sem si ponavljal: »Ali bi moral prositi za pomoč prej? Ali sem res dober oče? Kaj pomeni biti dober starš v Sloveniji danes – ko si sam in te sistem ne vidi?«

Mogoče nismo popolni. Mogoče delamo napake. Ampak vsak dan znova poskušam biti boljši – zase in za svoje otroke.

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je dovolj že to, da ljubiš svoje otroke in se trudiš po najboljših močeh?