Ko bolezen potrka na vrata: Hči, ki ne zna reči ne

»Ne morem več, Maja! Ne morem dihati v tem stanovanju!« je mama kričala iz dnevne sobe, medtem ko sem v kuhinji poskušala pomiriti svojega sina Nejca, ki je jokal zaradi razbitega avtomobilčka. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izginila. Da bi lahko za trenutek pozabila na vse – na mamine tablete, na njen kašelj, na službo, ki me je čakala naslednje jutro, in na občutek krivde, ki me je stiskal že tedne.

Mama je prišla k meni pred tremi tedni. Rekla je, da se boji biti sama, ker se ji zdravje slabša. »Maja, veš, kako je ponoči. Če mi postane slabo, kdo bo z mano?« Njene besede so bile kot nož v srce. Vedno sem bila tista, ki je skrbela za vse. Oče je umrl pred leti, brat Gregor pa živi v Avstriji in se oglasi le ob praznikih. Vse je bilo na meni.

Prvi teden sem še verjela, da bo šlo. Mama je spala v moji postelji, jaz pa na kavču. Vsako jutro sem ji skuhala čaj in pripravila zdravila. Nejc je bil zmeden – zakaj babica joka ponoči? Zakaj mama ni več nasmejana? Ko sem mu poskušala razložiti, da je babica bolna in jo moramo imeti radi, me je pogledal s tistimi velikimi očmi in rekel: »Ampak jaz hočem nazaj svojo mamo.«

Vsak dan sem hodila v službo v lekarno v centru Ljubljane. Tam sem bila prijazna farmacevtka, ki je svetovala starejšim gospe damam o zdravilih za pritisk in mladim mamicam o sirupih za kašelj. Nihče ni vedel, da sem znotraj razpadala. Ko sem se vračala domov, sem že na stopnišču slišala mamin glas: »Maja! Kje si bila tako dolgo?«

Nekega večera sem sedela v kopalnici in tiho jokala. Mama je spet zahtevala, da ji prinesem vodo in preverim njen pritisk. Nejc je hotel, da mu berem pravljico. V meni se je nabiral bes – zakaj vedno jaz? Zakaj Gregor ne pride? Zakaj mama ne razume, da imam tudi jaz svoje življenje?

Naslednji dan sem poklicala Gregorja. »Ne morem več, Gregor. Mama me duši. Nejc trpi. Jaz trpim.« On pa: »Saj veš, da imam tukaj delo. Saj si ti vedno bila močnejša.«

Močnejša? V resnici sem bila le bolj tiha v svoji bolečini.

Mama je začela postajati zahtevnejša. Vsak moj gib je komentirala: »Zakaj si tako utrujena? Saj imaš mene, da ti pomagam.« A ni razumela – njena prisotnost ni bila pomoč, ampak breme. Ko sem ji to poskusila povedati, se je užaljeno zaprla v sobo in tri dni ni govorila z mano.

Nekega popoldneva sem prišla domov in našla Nejca samega pred televizijo. Mama je spala. Ko sem jo zbudila in vprašala, zakaj ni pazila nanj, mi je zabrusila: »Saj nisem varuška!«

Takrat sem prvič zakričala nanjo: »Mama, tudi jaz nisem tvoja medicinska sestra!«

V hiši je zavladala tišina. Nejc se je prestrašil in začel jokati. Mama me je gledala z očmi polnimi solz: »Torej me nočeš več?«

V tistem trenutku sem se počutila kot najslabša hči na svetu.

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih, ko me je mama nosila po zdravnikih zaradi astme, o vseh toplih juhah in poljubih na čelo. Ampak zdaj… zdaj sem bila jaz tista, ki ni zmogla več.

Naslednji dan sem poklicala patronažno sestro in povprašala o možnostih pomoči na domu. Mama je bila besna: »Hočeš me dati v dom? Tako kot so naredili s teto Marijo? Nikoli!«

»Ne gre za dom! Gre za to, da potrebujem pomoč!« sem vpila nazaj.

Soseda Silva mi je nekoč rekla: »Maja, moraš postaviti meje. Če ne boš ti, jih ne bo nihče.« Ampak kako postaviš meje materi, ki te gleda kot edino svetlo točko svojega življenja?

Dnevi so minevali v napetosti. Nejc se je začel zapirati vase. V šoli so mi rekli, da je postal nemiren in žalosten. Mama pa se ni vdala – vsak dan nova drama: »Danes me boli srce! Danes imam vrtoglavico!«

Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. V meni se je prebudil glas: »Maja, ali boš celo življenje žrtvovala sebe za druge? Kdaj boš dovolila sebi dihati?«

Naslednje jutro sem mami rekla: »Mama, rada te imam. Ampak ne morem več sama skrbeti zate. Potrebujemo pomoč.« Jokala sva obe – prvič skupaj po dolgih letih.

Danes mama še vedno živi pri meni, a dvakrat na teden pride patronažna sestra. Gregor pošilja denar za pomoč. Nejc se počasi vrača k sebi.

Ampak v meni ostaja vprašanje: Ali smo Slovenci res obsojeni na to, da požiramo svojo bolečino zaradi občutka dolžnosti do družine? Kdaj bomo znali reči dovolj?