Ko se preteklost vrne: Zgodba o izgubljeni družini in neizrečenih resnicah

»Nina, prosim … samo poslušaj me,« je zašepetal, ko sem odprla vrata. Glas mu je tresel, oči so bile rdeče in prazne kot prazna steklenica cvička po vaški veselici. V tistem trenutku sem obstala. Vse, kar sem si v dvanajstih letih govorila – da sem ga prebolela, da sem močna, da mi je bolje brez njega – je izginilo kot megla nad Ljubljanico ob sončnem jutru.

Pred mano je stal Marko. Moj mož. Oziroma – človek, ki je bil nekoč moj mož, preden je odšel k Tini iz sosednje vasi. Takrat sem mislila, da se mi je podrl svet. Ostala sem sama z dvema otrokoma, brez službe, brez samozavesti. Mama mi je govorila: »Nina, življenje gre naprej.« Ampak kako naj gre naprej, če ti nekdo iztrga srce?

»Kaj hočeš?« sem iztisnila skozi zobe. Roke so mi drhtele, srce mi je razbijalo v prsih kot zvon na veliki šmaren.

Marko je pogledal v tla. »Nimam več kam iti.«

V tistem trenutku sem ga hotela udariti. Zakričati nanj. Vse mu povedati – kako sem jokala ponoči, kako sem otrokom lagala, da je na službeni poti, kako sem prodajala domače marmelade na tržnici v Domžalah, da smo preživeli. Ampak nisem mogla. Nekaj v njegovih očeh … nekaj me je ustavilo.

»Tina te je vrgla ven?«

Zasmejal se je grenko. »Tina … Tina je umrla pred dvema mesecema.«

Tišina je padla med naju kot težka odeja. V glavi mi je odmevalo: umrla? Kako? Zakaj? In zakaj bi to mene sploh zanimalo?

»In zdaj si se spomnil name?«

»Nina … nimam nikogar več. Otroci …«

»Otroci?« sem ga prekinila. »Otroci so odrasli brez tebe! Tvoj sin te komaj pozna! Hči te sovraži!«

Za hip sem videla solzo v njegovem očesu. Prvič v življenju sem ga videla jokati.

»Vem … vse vem. Ampak … prosim te … samo za eno noč. Nimam kam.«

Stala sem tam kot kip. V glavi so se mi vrteli vsi tisti večeri, ko sem sama popravljala streho na drvarnici, ko sem otrokom brala pravljice in jim lagala, da bo vse v redu. Ko sem ponoči poslušala sosedovega psa lajati in si želela, da bi imela nekoga ob sebi.

»Lahko prespiš v kleti,« sem rekla končno. »Ampak jutri greš.«

Marko je samo pokimal in šel mimo mene kot senca človeka, ki ga ni več.

Ko so otroci prišli domov – Ana iz faksa in Luka iz srednje šole – sta ga zagledala v kuhinji pri štedilniku.

»Kaj pa ti tukaj?« je siknila Ana.

Luka ni rekel ničesar. Samo pogledal ga je in odšel v svojo sobo.

»Ana … prosim … samo poslušaj me …«

»Dovolj!« je zavpila. »Dovolj si nas prizadel!« Vrata so zaloputnila tako močno, da so se tresle šipe.

Tisto noč nisem spala. Slišala sem Marka v kleti, kako tiho joka. Slišala sem Ano, ki je v svoji sobi govorila po telefonu s prijateljico: »Ne morem verjeti … po vseh teh letih … kako si upa?« Slišala sem Luko, ki je tiho brcal žogo ob steno.

Zjutraj sem Marka našla v kuhinji s skodelico kave v rokah. Pogledal me je in rekel: »Nina … vem, da nimam pravice prositi … ampak potrebujem pomoč.«

»Zakaj? Kaj se dogaja?«

Pogoltnil je slino in pogledal skozi okno na vrt, kjer so še vedno rasle moje vrtnice.

»Imam raka.«

V tistem trenutku se mi je stemnilo pred očmi. Vse zamere, ves bes … vse se je zmešalo z usmiljenjem in strahom.

»Zakaj meni? Zakaj zdaj?«

»Ker nimam nikogar več. Ker si bila edina oseba, ki me je resnično ljubila.«

Sedela sva v tišini. Spomnila sem se vseh let: poroke v cerkvi na Brezjah, prvih skupnih počitnic na morju v Izoli, rojstva Ane in Luke … In potem tistega dneva, ko mi je rekel: »Nina, zaljubil sem se v drugo.«

»Ne morem ti pomagati, Marko. Ne morem ti oprostiti.«

Pokimal je in počasi odšel nazaj v klet.

Tisti dan sem poklicala mamo.

»Mama … Marko se je vrnil.«

Na drugi strani tišina.

»In kaj boš naredila?«

»Ne vem.«

Mama je vzdihnila: »Včasih življenje ni pošteno. Ampak ne pozabi – otroci gledajo nate. Kar boš naredila ti, bodo naredili oni.«

Zvečer smo sedeli za mizo – jaz, Ana in Luka. Marko ni prišel gor.

Ana me je pogledala: »Mami … ali ga boš pustila tukaj?«

»Ne vem, Ana. Ne vem.«

Luka se je oglasil prvič: »Jaz bi ga pustil. Vsaj dokler ne umre.«

Ana ga je ošinila z očmi: »Kako si lahko tako hladen?«

Luka je skomignil z rameni: »On nas je pustil prve.«

V meni se je lomilo srce. Kako naj jim razložim? Kako naj jim povem, da kljub vsemu ne morem gledati človeka umirati na cesti?

Naslednje jutro sem Marka peljala k zdravniku v Ljubljano. Med vožnjo sva molčala.

V čakalnici onkologije sva sedela med tujci – vsak s svojo zgodbo, vsak s svojim strahom.

Marko me je prijel za roko prvič po dvanajstih letih.

»Nina … oprosti.«

Solze so mi stekle po licu.

Ko sva prišla domov, so otroci sedeli v dnevni sobi.

»Oče ima raka,« sem rekla tiho.

Ana se je zlomila prva. Pritekla je k Marku in ga objela.

Luka je stal ob strani in gledal skozi okno.

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o tem, kaj pomeni odpuščanje. Ali lahko človek res odpusti? Ali lahko zacelimo rane preteklosti?

Danes sedim ob Markovi postelji in mu berem knjigo. Otroci so spet skupaj z nama. Vem, da nikoli ne bo več tako kot prej – a mogoče lahko vsaj zadnje dni preživimo kot družina.

Se sploh lahko naučimo znova ljubiti tistega, ki nas je najbolj prizadel? Ali pa so nekatere rane pregloboke?