Dolg Moje Mame, Moja Kazen: Zgodba o Dedovanju, Ki Ga Nisem Izbrala

»Tjaša, spet je prišel opomin iz banke!« je mamin glas odmeval po hodniku, kot bi bil to že vsakdanji pozdrav. Stala sem v kuhinji, roke so mi drhtele nad skodelico kave. V prsih me je stiskalo, kot bi nekdo sedel na meni. »Saj veš, da nimam več denarja, mama,« sem ji odgovorila tiho, a v sebi sem kričala. Že mesece sem plačevala njene položnice, odrekala si izlete s prijatelji, novo jakno, celo obisk pri frizerju. Vse zato, ker je mama Marjeta vedno znala najti izgovor: »Saj bo bolje, samo še ta mesec.«

A ta mesec se je vlekel že leta. Moj oče je odšel, ko sem bila še otrok. Mama je ostala sama z mano in s svojimi sanjami o lepšem življenju. Najprej so bile to male stvari – nova kavna mizica, vikend na morju, potem pa kredit za avto, ki ga ni potrebovala. Ko sem bila še v srednji šoli, sem prvič slišala besedo ‚izvršba‘. Takrat sem mislila, da je to nekaj, kar se dogaja drugim ljudem.

»Tjaša, ti si edina, ki mi je ostala. Saj veš, da ne morem sama,« je rekla tistega večera, ko sem ji prinesla zadnjih 50 evrov iz svojega študentskega dela. Sedela sva za mizo v našem majhnem stanovanju v Šiški. Zunaj je deževalo in kaplje so tolkle po oknu kot opomini na vse neplačane račune.

Včasih sem si želela pobegniti. Sanjala sem o tem, da bi šla študirat v Maribor ali celo v tujino. A mama me je vedno znala zadržati: »Če greš ti, bom ostala sama. Saj veš, da ne zmorem.« In tako sem ostala. Vsak dan sem hodila v službo v trgovino na Celovški cesti in vsak mesec sem večino plače dala za mamine dolgove.

Nekega dne me je poklicala sestrična Petra: »Tjaša, a veš, da te iščejo zaradi maminega dolga? Prijateljica dela na banki in pravi, da si ti porok.« Srce mi je padlo v hlače. »Kako porok? Jaz nisem nič podpisala!« sem zavpila v telefon. Petra je zavzdihnila: »Mama te je prijavila kot poroka za kredit pred leti. Takrat si bila še mladoletna.«

V meni se je nekaj zlomilo. Ko sem prišla domov, sem mamo našla pred televizijo s skodelico čaja v roki. »Mama, zakaj si to naredila? Zakaj si me prijavila kot poroka brez mojega dovoljenja?« Njen pogled je bil prazen. »Nisem imela izbire. Saj veš, kako težko je bilo po očetovem odhodu.«

Tisti večer nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede in občutek izdaje me je dušil. Naslednji dan sem šla na banko in tam so mi povedali resnico: dolg je zdaj moj. Če ga ne bom plačala, bodo zarubili moje skromne prihranke in celo plačo.

V službi so opazili, da sem drugačna. Šefica Jana me je vprašala: »Tjaša, si v redu? Zadnje čase si odsotna.« Hotela sem ji povedati vse, a me je bilo sram. Sram me je bilo priznati, da sem odrasla ženska brez nadzora nad lastnim življenjem.

Doma pa se ni nič spremenilo. Mama je še naprej kupovala stvari na obroke – novo mikrovalovko, kavbojke iz kataloga. Ko sem ji rekla, naj neha zapravljati, se je razjezila: »Ti mi boš govorila? Saj si še otrok!«

Nekega popoldneva sem sedela na balkonu in gledala v deževno Ljubljano. Razmišljala sem o tem, kako bi bilo živeti brez bremena tujih dolgov. Kako bi bilo imeti svoje življenje – brez strahu pred poštarjem ali telefonskim klicem iz banke.

Petra mi je predlagala: »Pridi k meni v Kranj za nekaj časa. Daj si oddahni.« A mama ni dovolila: »Če greš ti, bom umrla od žalosti.«

Začela sem hoditi k psihologinji Mojci na Zdravstveni dom Bežigrad. Prvič v življenju sem nekomu povedala vse – o dolgovih, lažeh in občutku krivde. Mojca me je vprašala: »Tjaša, kje pa si ti v tej zgodbi? Kaj si želiš zase?« Prvič nisem znala odgovoriti.

Nekega večera sem zbrala pogum in mami rekla: »Mama, ne morem več tako živeti. Potrebujem svoj mir in svojo prihodnost.« Jokala je in me prosila odpuščanja. Obljubila mi je, da bo poiskala pomoč pri socialni delavki.

Ni bilo lahko oditi. A nekega jutra sem spakirala kovček in odšla k Petri v Kranj. Mama mi je pisala dolga sporočila o tem, kako jo boli srce in kako jo vsi zapuščamo.

Danes živim v majhni garsonjeri in prvič diham s polnimi pljuči. Dolg še vedno odplačujem – vsak mesec po malem – a vsaj vem, da to počnem zase in ne zato, ker bi morala reševati tuje napake.

Včasih ponoči razmišljam: ali sem slaba hči? Ali imam pravico do svojega življenja? Kje se konča dolžnost otroka in začne svoboda odraslega človeka? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?