Dva srca, ena borba: Zgodba o moji dvojčici
»Ne, ne more biti res!« sem zakričala v prazno bolnišnično sobo, ko je zdravnica s tihim glasom izrekla besede, ki so mi raztrgale srce: »Obe vaši deklici imata prirojeno srčno napako. Redko. Zelo resno.« Slišala sem le še brnenje v ušesih, kot bi me nekdo potisnil pod vodo. Moja mama, ki je stala ob meni, je nemočno stisnila mojo roko. »Urška, močne smo. Skupaj bomo zmogle,« je šepnila, a v njenih očeh sem videla isti strah, ki je paral mene.
Tina in Maja sta bili stari komaj tri dni. Ko sem ju prvič držala v naročju, sem si predstavljala vse običajne skrbi: neprespane noči, plenice, jok. Nikoli pa si nisem predstavljala, da bom morala gledati njuni drobni telesci prepleteni s cevkami in monitorji. Vsak zvok aparata me je prestrašil do kosti.
Moj mož Marko je bil v šoku. Prvič v življenju sem ga videla jokati. »Zakaj ravno najini deklici? Kaj sva naredila narobe?« je ponavljal znova in znova. Tudi sama sem si zastavljala to vprašanje. Je bila kriva moja nosečnost? Sem preveč delala? Sem premalo počivala? Krivda me je žrla kot rja.
Dnevi so se vlekli v neskončnost. Vsak dan so zdravniki prihajali z novimi informacijami – en dan upanje, naslednji dan obup. »Operacija bo nujna pri obeh,« je rekel kardiolog dr. Novak. »Ampak možnosti so…« Ni dokončal stavka. Ni si upal.
V bolnišnici sem spoznala druge starše. Vsi smo bili ujeti v istem peklu negotovosti. Ena mama iz Maribora mi je rekla: »Veš, Urška, tukaj se naučiš ceniti vsak dih svojega otroka.« In res je bilo tako – vsak nasmeh Tine ali Maje je bil zame zmaga.
Doma pa se je življenje ustavilo. Stanovanje v Šiški je bilo tiho kot grob. Moja tašča Milena je prihajala vsak dan in mi prinašala juhe ter domače piškote, a med nama je rasla napetost. »Urška, mogoče bi morala poslušati zdravnike in eno od deklic peljati v tujino na operacijo. Zakaj vztrajaš tukaj? Saj veš, da v Sloveniji nimamo vsega!«
Z Markom sva se prepirala skoraj vsak večer. On je bil za tujino, jaz sem verjela slovenskemu zdravstvu. »Ne moreva kar zaupati tujcem! Kaj če gre kaj narobe?« sem kričala nanj. On pa: »In če tukaj nimajo dovolj izkušenj? Saj gre za najini hčerki!«
Vse bolj sem se počutila sama. Prijateljice so mi pisale sporočila podpore, a nihče ni zares razumel moje bolečine. Ko sem ponoči sedela ob inkubatorjih in poslušala tiktakanje monitorjev, sem se spraševala: »Ali bom sploh kdaj lahko normalna mama? Ali bom sploh kdaj lahko spala brez strahu?«
Prišel je dan operacije. Najprej so peljali Tino. Držala sem jo za roko do zadnjega trenutka. »Mami te ima rada, pogumna bodi!« sem ji šepetala skozi solze. Marko je stal ob meni kot kip – bled in prestrašen.
Ure so minevale počasi kot stoletja. V čakalnici so sedeli še drugi starši – vsi smo molčali, vsak zatopljen v svoj svet skrbi. Ko se je končno prikazal dr. Novak, sem skoraj omedlela od napetosti.
»Operacija je uspela,« je rekel tiho. »A zdaj pride najtežji del – okrevanje.«
Tisti večer sem prvič po dolgem času začutila kanček upanja. A že naslednji dan so se pojavili zapleti pri Maji – srček ni zdržal napora in morali so jo ponovno operirati.
Marko se je zlomil. »Ne morem več! Zakaj ravno mi? Zakaj ravno najini deklici?« Jezen je bil na vse – na zdravnike, na mene, na Boga.
Tudi jaz sem bila na robu obupa. Vse bolj sem se zapirala vase. Mama me je prosila: »Urška, ne smeš se vdati! Deklici te potrebujeta!« A nisem več vedela, kako naprej.
Nekega večera sem sedela ob oknu bolniške sobe in gledala luči Ljubljane pod sabo. V daljavi so se slišali zvonovi cerkve sv. Jožefa. Nenadoma sem začutila mir – kot bi mi nekdo položil roko na ramo.
»Ne bom se vdala!« sem si rekla na glas. »Borila se bom za svoji deklici do zadnjega diha!«
Začela sem iskati podporo – pogovarjala sem se z drugimi mamami na oddelku, pisala blog o najini zgodbi in kmalu dobila sporočila podpore iz vse Slovenije.
Po mesecih negotovosti sta Tina in Maja končno prišli domov. Njuni brazgotini sta me vsak dan spominjali na to, kako krhko je življenje in kako močna zna biti materinska ljubezen.
Družina ni bila več ista – Marko in jaz sva morala znova graditi zaupanje in ljubezen med nama. Tašča Milena je postala bolj nežna in razumevajoča.
A strah nikoli povsem ne izgine. Vsak prehlad, vsaka vročina me še vedno prestraši do kosti.
Včasih ponoči sedim ob posteljici svojih deklic in ju opazujem, kako mirno dihata.
Se sploh zavedamo, kako dragocen je vsak trenutek z našimi otroki? Ali lahko ljubezen res premaga vse – tudi največje strahove in bolečine?