Ko sem prosila babico, naj mi prepiše hišo: Resnica o ljubezni, zaupanju in družini

»Maja, a res misliš, da si edina, ki ji je mar za to hišo?« je zadrhtel glas moje tete Sonje napolnil kuhinjo, ko sem v soboto popoldne sedela za mizo s svojo babico Marijo. Prsti so mi drhteli nad skodelico kave, srce pa mi je razbijalo tako močno, da sem se bala, da ga bodo slišali vsi v hiši. Zunaj je deževalo, kaplje so tolkle po oknu, kot bi tudi vreme čutilo napetost v zraku.

Babica je sedela nasproti mene, njene roke so bile sključene, obraz pa nenavadno miren. »Maja ni nič slabega naredila. Samo vprašala je,« je tiho rekla in pogledala v tla. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko vzela besede nazaj. Da bi lahko izbrisala pogovor izpred dveh dni, ko sem jo prosila, naj mi prepiše hišo. Hišo, v kateri sem odrasla, kjer sem jokala zaradi prve ljubezni in kjer sem babici pomagala pri vlaganju kumaric. Hišo, ki je bila edina stalnica v mojem življenju.

Moja mama je odšla, ko sem bila stara šest let. Oče je izginil še prej. Babica Marija me je vzela k sebi in me vzgajala kot svojo hčer. Nikoli mi ni ničesar očitala. Nikoli ni rekla, da ji je težko. A zdaj, ko sem odrasla in imam svojo družino – moža Primoža in dva otroka – sem začutila potrebo po varnosti. Po domu, ki bi bil res moj. Počutila sem se krivo že ob misli na to prošnjo.

»Sonja, ne gre za to, kdo ima rad hišo. Gre za to, da Maja tukaj živi že dvajset let. Pomaga mi, skrbi zame. Ti prideš enkrat na mesec na kavo in potem odhitiš nazaj v Ljubljano,« je babica nenadoma dvignila glas. Sonja se je zarežala: »Aha, zdaj pa šteje samo tisto, kar vidiš? Kaj pa vse tiste noči, ko sem ti nosila zdravila? Kaj pa denar, ki sem ga poslala za ogrevanje?«

Zasmejala sem se skozi solze. »Teta Sonja, ne gre za denar. Gre za to, da se bojim prihodnosti. Če se babici kaj zgodi… Kaj bo z mano? Z otroki? Saj veš, kako hitro pridejo problemi z dediščino.«

Vsi smo utihnili. Babica je počasi vstala in odšla v dnevno sobo. Slišala sem jo vzdihovati. Sonja me je premerila s hladnim pogledom: »Veš kaj? Vedno si bila njena najljubša. Ampak to še ne pomeni, da ti vse pripada.«

Ko sem ostala sama v kuhinji, sem se spomnila vseh večerov, ko sva z babico sedeli na kavču in gledali stare slovenske filme. Ko mi je pripovedovala zgodbe o svoji mladosti v Halozah. Ko sva skupaj pekli potico za božič in ko me je tolažila po neuspešnem sprejemnem izpitu na fakulteti.

Tisto noč nisem mogla spati. Primož me je objel in rekel: »Maja, saj veš, da te podpiram. Ampak razmisli – a si res pripravljena žrtvovati odnose zaradi papirja?«

Naslednji dan sem šla k babici. Sedela je na terasi in gledala v dež. »Babica… oprosti, če sem te spravila v težave.«

Pogledala me je s tistimi modrimi očmi, ki so vedno videle več kot jaz sama. »Maja, ti si moj otrok. Vse bi dala zate. Ampak veš… ljudje niso vedno taki, kot si želiš. Ko pride do dediščine, pridejo na dan najgrše stvari.«

Spomnila sem se pogreba strica Franca pred tremi leti. Kako so se bratranci skregali zaradi starega traktorja in nekaj njiv pri Ptuju. Kako so padale besede: »Jaz imam pravico! Jaz sem več pomagal!« In kako so se vezi pretrgale za vedno.

»Babica… jaz nočem izgubiti družine.«

Pobožala me je po laseh: »Včasih moraš izbrati – ali boš imela mir v srcu ali mir v hiši.«

Tisti teden so začeli prihajati telefonski klici. Stric Bojan iz Maribora: »Maja, slišal sem, da bi rada imela hišo zase? A veš, da ima vsak pravico do svojega dela?« Bratranec Luka: »Če boš ti dobila vse, potem jaz ne pridem več na obisk.« Teta Sonja pa je babici grozila celo s sodiščem.

Vsak večer sem jokala v kopalnici. Otroka sta spraševala: »Mami, zakaj si žalostna?« Primož je bil vedno bolj tih.

Nekega dne sem šla peš do stare cerkve nad vasjo. Usedla sem se na klopco in gledala dolino pod sabo. Spraševala sem se: Ali sem res pohlepna? Ali pa samo prestrašena? Ali ni prav, da želim zaščititi svoj dom?

Babica me je poklicala čez nekaj dni: »Pridi domov.« Ko sem prišla v hišo, so bili tam vsi – Sonja, Bojan, Luka in še nekaj drugih sorodnikov. Babica je sedela za mizo z listom papirja pred sabo.

»Odločila sem se,« je rekla mirno. »Hiša bo ostala Maji – dokler bom živa in dokler bo skrbela zame. Ko mene ne bo več… boste vse razdelili tako kot piše zakon.«

Vsi so začeli govoriti hkrati – nekateri jezno, drugi užaljeno. Jaz pa sem samo sedela tam in čutila olajšanje – a tudi praznino.

Ko so vsi odšli in sva ostali sami z babico, me je prijela za roko: »Veš… ni pomembno, kdo ima papirje od hiše. Pomembno je, kdo ima srce za dom.«

Zvečer sem sedela na stopnicah pred hišo in gledala v temno nebo nad Halozami. V prsih me je stiskalo od vseh besed in pogledov zadnjih dni.

Se res vse vrti samo okoli lastnine? Kje je meja med hvaležnostjo in sebičnostjo? Bi vi ravnali drugače?