»Kako si lahko iz take družine?« – Nedeljsko kosilo, ki je raztrgalo moje srce in zakon
»Kako si lahko iz take družine?« je zvenelo kot udarec v obraz. Sedela sem za mizo v dnevni sobi pri tašči, krožnik juhe pred mano je že skoraj ohlajen, roke pa so se mi tresle. Moja tašča, gospa Marija, je gledala naravnost vame, njen glas je bil leden, a v očeh sem videla nekaj še hujšega – prezir. Moj mož, Gregor, je sedel poleg mene, tiho kot kip. Na drugi strani mize sta bila najina otroka, Tjaša in Nejc, ki sta zmedeno pogledovala iz enega na drugega.
»Mama, prosim,« je tiho rekel Gregor, a Marija ga je prekinila z dvignjeno roko. »Ne, danes bom povedala svoje. Že predolgo gledam to tvojo ženo in njene čudne navade. Otroka sta nevzgojena, ona pa samo kimava in nič ne naredi!«
V meni je vrelo. Že leta sem čutila, da me Marija ne sprejema. Vedno sem bila tista »ta druga«, tista iz »čudne« družine iz Jesenic, kjer so starši delali v železarni in nismo imeli veliko. Gregorjeva družina iz okolice Ljubljane je bila vedno bolj »ugledna«, vsaj tako so sami radi poudarjali. A tokrat je šla predaleč.
»Dovolj!« sem rekla glasneje, kot sem nameravala. Vsi so utihnili. »Ne dovolim več, da govorite tako o meni in mojih otrocih! Če imate težave z mano, mi to povejte neposredno, ne pa da žalite Tjašo in Nejca!«
Marija me je pogledala z zaničevanjem. »Ti si kriva, da sta taka! Pri nas se ve, kaj je red in spoštovanje! Pri vas pa… Saj se vidi, od kod prihajaš.«
Gregor je še vedno molčal. Pogledala sem ga v upanju na podporo, a on je le sklonil glavo. V tistem trenutku sem začutila, da sem sama.
Otroka sta začela jokati. Tjaša je stekla k meni in me objela okoli pasu. Nejc je tiho šepetal: »Mami, gremo domov.«
Vstala sem in s tresočim glasom rekla: »Če ne morete spoštovati mene in mojih otrok, potem tu nimamo kaj iskati.«
Marija je zavila z očmi: »Saj sem vedela, da boš naredila sceno. Vedno si bila preobčutljiva.«
Gregor se je končno oglasil: »Mami, prosim…«
A jaz sem že pobirala plašče in torbico. Otroka sta bila bleda kot stena. Ko smo odhajali skozi vrata, sem še zadnjič pogledala Gregorja. Ni prišel za nami.
Tisti večer smo sedeli v tišini v našem majhnem stanovanju v Šiški. Otroka sta zaspala v mojem naročju. Glava mi je pokala od misli – ali sem naredila prav? Ali sem preveč burno odreagirala? Kaj bo zdaj z Gregorjem?
Naslednji dan me je poklical. Njegov glas je bil hladen: »Nisem mogel ničesar narediti. Saj veš, kakšna je mama.«
»Gregor, jaz ne morem več tako. Ne bom dovolila, da najini otroci rastejo v okolju, kjer jih lastna babica žali zaradi mojega porekla.«
»Pretiravaš… Saj ni mislila tako.«
»Gregor!« sem zavpila skozi solze. »To ni prvič! Vsakič znova ponižuje mene in otroke! Kdaj bo dovolj? Kdaj boš ti rekel dovolj?«
Nastala je tišina. Potem pa: »Ne vem.« In prekinil je.
Tisti teden se ni vrnil domov. Otroka sta spraševala po očetu. Jaz pa sem vsak večer sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane ter razmišljala o svoji družini na Jesenicah – kako so se vedno držali skupaj, četudi ni bilo veliko denarja ali ugleda.
Po enem tednu se je Gregor vrnil. Bil je utrujen in starejši za deset let.
»Ne vem več, kaj naj naredim,« je rekel potiho. »Mama mi grozi, da me bo izbrisala iz oporoke. Pravi, da si ti kriva za vse težave v družini.«
Zasmejala sem se skozi solze: »Torej je denar pomembnejši od lastnih otrok? Od mene?«
Gregor ni odgovoril.
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Marijine besede: »Kako si lahko iz take družine?« In Gregorjeva tišina…
Naslednje jutro sem otroke peljala k svoji mami na Jesenice. Ko smo sedeli v njeni kuhinji ob kavi in domačem kruhu, me je mama prijela za roko: »Veš, hči moja… Včasih moraš izbrati sebe in svoje otroke pred vsem drugim.«
V tistem trenutku sem vedela, da ne morem več nazaj.
Gregor se je še nekajkrat oglasil po telefonu, a vedno bolj redko. Otroka sta ga pogrešala, jaz pa sem vsak dan znova gradila novo življenje – brez njega in brez Marijinega sarkazma.
Ljudje v bloku so šepetali – ločitev ni nekaj vsakdanjega pri nas. V službi so sodelavke spraševale: »Kaj se dogaja? Saj ste bili tako lep par…« A nihče ni vedel resnice za zaprtimi vrati.
Danes mineva eno leto od tistega kosila. Tjaša in Nejc sta bolj sproščena, smejeta se pogosteje. Jaz pa še vedno ponoči premišljujem: Sem ravnala prav? Bi morala potrpeti zaradi otrok? Ali pa sem jim s tem pokazala, da morajo vedno stati zase?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je prav postaviti mejo tudi za ceno razpada družine?