Neprestani jok iz stanovanja 3B: Resnica, ki nam je za vedno spremenila življenje

»Spet!« sem si zašepetala v brado, ko je ura odbila polnoč in se je iz stanovanja 3B zaslišal tisti znani, srce parajoči jok. Že tretjo noč zapored. V bloku na Trubarjevi ulici v Ljubljani smo bili vsi vajeni občasnih prepirov, a tole je bilo drugače. To ni bil navaden jok – to je bil krik obupa, ki je rezal skozi stene in mi vsakič znova stisnil želodec.

»Mami, zakaj spet joka?« je iz svoje sobe prestrašeno vprašala moja hči Tjaša. »Ne vem, srček,« sem ji lagala, čeprav sem v sebi vedela, da nekaj ni v redu. Že mesece smo s sosedi šepetali na hodniku: »A si slišala ponoči?« »A veš, da ga skoraj nikoli ne vidim zunaj?« »Kaj pa starša? Sta sploh kdaj doma?«

Nekega večera sem zbrala pogum in potrkala na vrata 3B. Nihče ni odprl. Skozi kukalo sem slišala šepetanje in pritajene korake. Vrata so ostala trdno zaprta, kot vedno. Soseda Marjeta iz 2A je rekla: »Veš, jaz sem že klicala center za socialno delo. Pravijo, da so bili že tam, a jim ni nihče odprl.«

Tistega večera sem sedela ob oknu in opazovala luči v 3B. Spraševala sem se, kaj se dogaja za temi zidovi. Zakaj otrok joka vsako noč? Kje sta njegova starša? Zakaj nihče nič ne ukrene?

Čez nekaj dni sem na stopnišču srečala gospoda Franca iz 4C. Bil je bled in zaskrbljen: »Ana, tole ni več normalno. Če se še enkrat ponovi, bom poklical policijo.« Prikimala sem mu, čeprav sem se bala posledic. V Sloveniji se ljudje radi vtikamo v tuje zadeve samo do določene meje – potem pa raje pogledamo stran.

Tisto noč je bil jok še glasnejši kot običajno. Tokrat so se mu pridružili še zamolkli udarci in ženski kriki. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle, ko sem prijela telefon in poklicala 113.

»Policija? Prosim, morate priti! Nekaj groznega se dogaja v stanovanju 3B!«

Čez deset minut so bili tukaj. Modre luči so utripale skozi okna našega bloka. Policisti so potrkali na vrata 3B, a ni bilo odgovora. Slišali smo le tisti grozni jok in zdaj še glasnejše udarjanje. Eden od policistov je brcnil vrata – razletela so se z gromkim pokom.

Vsi sosedje smo stali na hodniku in zadrževali dih. Iz stanovanja je pritekla policistka s triletnim dečkom v naročju. Bil je bled, suh in prestrašen. Za njo sta izstopila še dva policista – eden je držal mamo dečka za roko, drugi očeta v lisicah.

»Kaj se dogaja?« sem vprašala Marjeto, ki je stala poleg mene in si brisala solze z obraza.

»Pravijo, da sta ga puščala samega po cele dneve… Da sta ga zaklepala v sobo in ga hranila le občasno…«

V naslednjih dneh so blok preplavili novinarji in socialne delavke. Vsi smo bili šokirani – kako to, da nihče ni prej ukrepal? Kako to, da smo vsi slišali jok, a nismo storili ničesar več kot šepetali po hodnikih?

V meni se je mešal občutek krivde in besa. Vsak dan sem gledala Tjašo in si predstavljala, kako bi bilo, če bi bila ona tista za zaprtimi vrati. Kako bi bilo, če bi bila jaz tista mama, ki ne zna ali ne zmore ljubiti svojega otroka?

Na sestanku etažnih lastnikov smo se prvič po dolgem času vsi zbrali v skupni sobi. Gospod Franc je rekel: »Tole nas mora nekaj naučiti. Ne smemo več gledati stran.« Marjeta je tiho dodala: »Včasih je treba biti pogumen in poklicati pomoč – tudi če nas je strah.«

V naslednjih tednih sem pogosto razmišljala o dečku iz 3B. Kam so ga odpeljali? Bo zdaj srečen? Bo kdaj lahko zaupal odraslim?

Nekega dne sem na igrišču zagledala socialno delavko z dečkom za roko. Bil je videti boljše – imel je nove čevlje in nasmeh na obrazu. Ko me je zagledal, se mi je plaho nasmehnil.

Tisto noč sem dolgo sedela ob oknu in razmišljala o tem, kako hitro lahko pogledamo stran – kako hitro lahko presodimo druge ali si rečemo: »To ni moja stvar.« A resnica je, da smo vsi odgovorni drug za drugega.

Še danes me preganja vprašanje: Kaj bi bilo, če bi še enkrat pogledala stran? Koliko otrok še joka za zaprtimi vrati slovenskih blokov? In koliko nas bo imelo pogum, da bomo naslednjič ukrepali?

Mogoče bi morali vsi kdaj pomisliti: Kaj pa če bi bil to tvoj otrok? Bi še vedno molčal?