Pod nadzorom: Moj boj za svobodo v senci zakonske odvisnosti

»Kje si bila tako dolgo?« je zagrmel Gregorjev glas, še preden sem snela plašč. V rokah sem držala vrečko iz trgovine, v kateri je bila le štruca kruha in mleko. »V trgovini je bila vrsta, Gregor,« sem tiho odgovorila, a sem že vedela, da ga to ne bo zadovoljilo. »Vrsta? Dvajset minut za kruh? Kaj misliš, da sem neumen?« Njegove oči so bile ozke, roke prekrižane na prsih. V meni se je stisnilo vse. Spet bo začel preverjati račun, spraševati, če sem komu kaj povedala.

Včasih se sprašujem, kdaj se je začelo. Mogoče že na poroki, ko mi je rekel, naj mu dam svojo bančno kartico, ker bo tako lažje urejati finance. »Saj veš, jaz znam bolje z denarjem,« je rekel in jaz sem mu verjela. Bila sem mlada, zaljubljena in prepričana, da je to ljubezen – zaupanje brez meja. Prvi meseci so bili polni upanja. Gregor je bil pozoren, skrbel je za vse račune, jaz pa sem se počutila varno. A kmalu so se začele spremembe.

»Zakaj si porabila toliko za kavo s prijateljico?« »Kdo ti piše ob desetih zvečer?« »Zakaj si tako dolgo v službi?« Sprva so bila vprašanja nežna, skoraj skrbna. Potem so postala ukazi. »Ne potrebuješ novih čevljev.« »Ne hodi več k tisti Nini, slabo vpliva nate.« »Doma bodi, ko pridem iz službe.«

Moja mama je opazila, da sem postala tiha in zadržana. »Tina, nekaj ni v redu s tabo. Zakaj si vedno tako utrujena?« me je vprašala nekega popoldneva, ko sem prišla na obisk. »Vse je v redu, mami. Samo veliko dela imam.« Nisem ji mogla povedati resnice – sram me je bilo priznati, da nisem več gospodarica svojega življenja.

Vsak mesec sem Gregorju izročila plačo. On mi je dal nekaj gotovine za malico in avtobusno vozovnico. Če sem želela kaj več – novo knjigo ali obisk pri frizerju – sem morala prositi in pojasnjevati vsak evro. Včasih mi je rekel: »Če bi znala bolje ravnati z denarjem, bi ti zaupal več.« Počasi sem začela verjeti, da res nisem sposobna sama skrbeti zase.

Gregor je imel rad red. Vse je moralo biti po njegovem: hrana na mizi ob šestih, stanovanje pospravljeno do potankosti. Če ni bilo tako, je molčal ure in ure ali pa razbil krožnik ob steno. Nikoli me ni udaril – a njegove besede so bile ostre kot nož. »Nesposobna si! Brez mene bi končala na cesti!«

V službi sem bila vedno nasmejana. Moji sodelavci niso vedeli ničesar. Ko me je šefica povabila na kavo po službi, sem se izgovorila na glavobol ali nujne opravke doma. Vedno sem se bala zamuditi avtobus in priti domov prepozno.

Nekega večera sem sedela na kavču in gledala skozi okno v deževno Ljubljano. Gregor je bil v drugi sobi in brskal po mojem telefonu. Srce mi je razbijalo v prsih – kaj če najde sporočilo Nini? Kaj če vidi, da sem iskala informacije o finančni neodvisnosti žensk? Takrat sem prvič pomislila: »Ali je to sploh še življenje?«

Spomnim se dneva, ko sem prvič zbrala pogum in poklicala Nino. »Nina, lahko pridem k tebi? Samo za eno uro.« Njena vrata so bila odprta in njen objem topel kot vedno. Ko sem ji povedala vse – o denarju, o nadzoru, o strahu – je samo sedela ob meni in me držala za roko. »Tina, to ni ljubezen. To je nasilje.«

Nisem ji verjela takoj. Saj me ni nikoli udaril! Saj skrbi zame! A tisti večer sem prvič prespala pri Nini in prvič po dolgih letih spala brez strahu.

Gregor me je naslednji dan klical dvajsetkrat. Grozil mi je s policijo, če se ne vrnem domov. Pisal moji mami in ji rekel, da sem nestabilna in potrebujem pomoč. Mama me je klicala v solzah: »Tina, kaj se dogaja? Vrni se domov!«

Bila sem razpeta med dvema svetovoma – med strahom pred Gregorjem in željo po svobodi. Vsak dan sem tehtala: naj ostanem zaradi miru ali grem zaradi sebe? Ko sem šla na CSD po pomoč, so mi rekli: »Gospa Tina, finančno nasilje je prav tako nasilje kot fizično.« Prvič sem slišala te besede iz ust nekoga drugega.

Začela sem hoditi na skupino za ženske v stiski. Tam sem spoznala Matejo, ki mi je rekla: »Tudi jaz sem mislila, da brez njega ne znam živeti. Pa glej me zdaj!« Počasi sem začela verjeti vase.

Gregor ni odnehal z grožnjami in poniževanji. Ko sem mu rekla, da želim ločitev, mi je zabrusil: »Brez mene si nič! Kdo te bo hotel? Kje boš živela?« A jaz sem že imela načrt – našla sem si sobo pri starejši gospe v Šiški in odprla svoj bančni račun.

Prvi mesec po odhodu je bil najtežji v mojem življenju. Vsak dan sem jokala od strahu in krivde – zaradi mame, zaradi Gregorja, zaradi sebe. A vsak dan sem bila tudi bolj svobodna.

Danes sedim v majhni kuhinji svoje sobe in pišem to zgodbo. Še vedno me kdaj preplavi strah – ko zaslišim glasen zvok ali ko vidim njegov avto pred trgovino. A zdaj vem: nisem sama in nisem kriva.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno živi pod takšnim nadzorom? Zakaj o tem tako malo govorimo? Mogoče bo moja zgodba komu dala pogum za prvi korak.