Moj sin, moj tujec: Resnica, ki sem jo dolgo skrivala pred sabo

»Gospa Novak, vaš sin je v kritičnem stanju. Prosim, pridite čim prej v bolnišnico.«

Te besede so mi še vedno odzvanjale v ušesih, ko sem v naglici iskala ključe in torbico. Srce mi je razbijalo, roke so se tresle. Marko. Moj Marko. Kako je mogoče, da je pristal v bolnišnici? Saj je bil vedno tako močan, tih, samostojen. Nikoli ni hotel govoriti o svojih težavah. Vedno sem si mislila, da je to le faza, da bo minilo.

Ko sem prispela na urgenco v Ljubljani, me je sprejela medicinska sestra z resnim obrazom. »Ste mama Marka Novaka?« sem le pokimala. »Prosim, pojdite z mano.« Hodila sem za njo po dolgih sterilnih hodnikih, vsak korak težji od prejšnjega. V sobi je ležal moj sin, bled, priključen na aparate. Vsega dvajset let ima, pa izgleda kot star človek.

»Marko?« sem šepnila in se usedla k njegovi postelji. Oči je imel zaprte. Zdravnik mi je pojasnil: »Prevelik odmerek. Sreča, da so ga našli pravočasno.«

Prevelik odmerek? Moj Marko? Ne, to ni mogoče. Saj ni bil nikoli problematičen otrok. Vsaj tako sem si govorila. Vedno je bil tiho, zaprt vase, a priden v šoli. Nikoli ni imel veliko prijateljev. Ko sem ga vprašala, če je vse v redu, je vedno rekel: »V redu sem, mami.« In jaz sem mu verjela.

Ko sem sedela ob njegovi postelji in mu gladila roko, so se mi pred očmi začeli vrteti prizori iz otroštva: prvi šolski dan, ko se me je sramežljivo držal za roko; njegov nasmeh, ko je dobil prvo kolo; tisti večeri, ko sva skupaj gledala risanke. Kdaj se je vse to izgubilo? Kdaj sva postala tujca?

Vrata so se odprla in v sobo je stopila mlada ženska s kratkimi lasmi in piercingom v nosu. »Ste vi Markova mama?«

»Sem… Kdo pa ste vi?«

»Jaz sem Nina. Markova prijateljica.« Njene oči so bile rdeče od joka.

»Zakaj… zakaj ni nikoli govoril o vas?« sem vprašala.

Nina je skomignila z rameni. »Marko ni rad govoril o domačih stvareh. Rekel je, da vas noče obremenjevati.«

Obremenjevati? Mene? Saj sem vendar njegova mama! Kako lahko misli, da me ne sme obremenjevati?

Nina je sedla na stol poleg mene in začela pripovedovati o Markovem življenju, ki ga nisem poznala. O dolgih nočeh v študentskem domu, o zabavah, kjer je pil več kot bi smel, o depresiji in občutku osamljenosti. »Včasih je rekel, da ima občutek, da ga nihče ne sliši. Da ga doma ne razumejo.«

Solze so mi polzele po licih. Kolikokrat sem ga vprašala: »Kako si?« Kolikokrat sem bila prepričana, da mu nič ne manjka? Kolikokrat sem bila preveč zaposlena s službo v računovodstvu in skrbmi za položnice?

Ko se je Marko prebudil iz kome, so bile njegove oči prazne. Pogledal me je in za trenutek nisem vedela, ali me sploh prepozna.

»Mami… kaj delaš tukaj?«

»Prišla sem k tebi. Skrbelo me je.«

Zavzdihnil je in obrnil glavo stran. »Ni treba skrbeti zame.«

»Marko… zakaj mi nisi povedal? Zakaj si vse nosil sam?«

Dolgo je molčal. Potem pa tiho rekel: »Ker nikoli nisi imela časa poslušati.«

Te besede so me zadele kot udarec v trebuh. Vse življenje sem si prizadevala biti dobra mati – vsaj tako sem mislila. A očitno sem bila slepa za resnico.

V naslednjih dneh so prihajali ljudje, ki jih nisem poznala – Markovi prijatelji iz faksa, njegova bivša punca Petra, celo njegov profesor iz filozofije gospod Kovač. Vsak od njih mi je povedal delček zgodbe o mojem sinu: kako se je boril z anksioznostjo, kako ni našel svojega mesta med vrstniki, kako ga je dušilo pričakovanje uspeha in popolnosti.

Petra mi je rekla: »Marko si je želel samo nekoga, ki bi ga sprejel takega kot je.«

V meni se je nabiral občutek krivde in nemoči. Zakaj nisem opazila njegovih stisk? Zakaj nisem vztrajala pri pogovoru? Zakaj sem verjela njegovim tihim odgovorom?

Ko so ga odpustili iz bolnišnice, sva šla skupaj domov v naše stanovanje v Šiški. Prvič po dolgem času sva bila sama v kuhinji. Tišina med nama je bila težka.

»Marko… vem, da sem te razočarala.«

Pogledal me je s tistim odraslim pogledom, ki ga prej nisem poznala. »Ne gre za to, mami. Sam sem si kriv za marsikaj.«

»Ne… jaz bi morala biti tam zate.«

Za trenutek sva oba molčala.

»A misliš… da lahko začneva znova?« sem previdno vprašala.

Marko se je rahlo nasmehnil – prvič po dolgem času. »Lahko poskusiva.«

Tistega večera sva sedela na kavču in pila čaj. Prvič sva se pogovarjala zares – o njegovih strahovih, o mojih napakah, o tem, kako težko je biti mlad danes v Sloveniji; kako te pritiski družbe in pričakovanja lahko zlomijo.

»Včasih imam občutek, da nikamor ne spadam,« mi je zaupal.

»Tudi jaz sem se tako počutila kot mlada mama – sama z otrokom in službo.«

Pogledal me je presenečeno: »Zakaj mi tega nisi nikoli povedala?«

»Ker sem hotela biti močna zate.«

Oba sva spoznala: največja moč je v iskrenosti.

Danes še vedno ni vse popolno – Marko obiskuje terapevta in še vedno ima težke dneve. A zdaj veva: nismo sami. In čeprav ne morem popraviti preteklosti, lahko poskušam biti boljša mama danes.

Včasih ponoči sedim ob oknu in se sprašujem: Koliko otrok v Sloveniji hodi naokrog s skrivnostmi in bolečinami, ki jih starši ne vidimo? Koliko nas bo imelo pogum vprašati še enkrat: »Kako si – zares?«