Ko ti življenje vzame vse: Zgodba o izgubi in upanju

»Ne, prosim, ne odhajaj, Tine!« sem šepetala, ko sem ga držala za drobno roko. Njegove prstke sem stiskala tako močno, kot bi lahko s tem zadržala življenje v njem. V sobi pediatrične intenzivne nege v Ljubljani je bilo vse tiho, razen piskanja aparatur in mojega tresočega diha. Luka je stal ob oknu, z obrazom obrnjenim stran, da ne bi videl solz, ki so mu tekle po licih. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj doživela kaj takega. Nikoli.

Tine je bil najin drugi otrok. Po Ani, ki je zdaj stara štiri leta, sva si želela še enega otroka. Ko sem prvič zagledala njegov nasmeh, sem vedela, da je najina družina popolna. Bil je zdrav, živahen fantič, ki je rad plezal po kavču in se smejal svoji sestrici. Tistega večera pa se je vse spremenilo.

Bilo je sredi aprila, ko so češnje cvetele in je zadišalo po pomladi. Tine je bil ves dan nekoliko bolj zaspan kot običajno, a nisem bila zaskrbljena. Otroci so včasih pač bolj utrujeni. Ko pa mu je začela naraščati vročina in je postal apatičen, sva z Luko hitro odšla na urgenco v UKC Ljubljana. Tam so naju sprejeli in začeli preiskave. Vse se je odvijalo prehitro – zdravniki so govorili o sepso, o bakterijski okužbi, ki napada telo. Nisem razumela. Kako? Saj je bil še včeraj zdrav!

»Gospa Novak, naredili bomo vse, kar lahko,« mi je rekel zdravnik s prijaznim glasom, a v očeh sem mu videla dvom. Luka me je prijel za ramo in me stisnil k sebi. »Drži se, Maja. Tine bo močan. Saj veš, kakšen borec je.«

A ni bil dovolj močan. V nekaj urah so se stvari poslabšale. Aparature so začele piskati pogosteje, zdravniki so hiteli sem ter tja, midva pa sva nemočno opazovala najinega sina, kako izginja pred najinimi očmi. Ko so nama povedali, da ni več upanja, sem začutila, kot bi mi nekdo iztrgal srce iz prsnega koša.

»Ali lahko še zadnjič držim svojega sina?« sem vprašala s tresočim glasom.

Dovolili so mi. Usedla sem se na stol poleg postelje in ga vzela v naročje. Bil je tako lahek, tako miren. Luka se mi je pridružil in skupaj sva jokala nad najinim izgubljenim otrokom.

Ko sva se vrnila domov v Kamnik, je bila hiša nenavadno tiha. Ana je spala pri babici. Ko sem stopila v njegovo sobico in zagledala plišastega medvedka na postelji ter njegove copatke pod stolom, sem padla na tla in zajokala kot še nikoli v življenju.

Luka me je našel tam in me dvignil v objem. »Maja, morava biti močna zaradi Ane.«

A kako naj bom močna? Kako naj razložim štiriletnici, da njenega bratca ni več? Ko sem naslednje jutro sedela z Ano v kuhinji in ji poskušala povedati resnico, me je pogledala s tistimi velikimi očmi: »Kje je Tine? Zakaj ga ni?«

»Tine je moral oditi k angelčkom, srček moj.«

»Kdaj pride nazaj?«

Nisem imela odgovora. Samo jokala sem in jo držala v naročju.

Dnevi po pogrebu so bili megljeni. Ljudje so prihajali in odhajali – sosedje iz bloka so nosili potico in juho, prijateljice iz vrtca so prinesle risbice za Tineja. Vsi so govorili iste besede: »Iskreno sožalje.« »Če karkoli potrebuješ…« A nihče ni mogel zapolniti praznine.

Luka se je vrgel v delo. Vsak dan je odšel v službo na občino in ostajal tam do poznega večera. Jaz pa sem ostajala doma z Ano in praznino. Včasih sem sedela na kavču ure in ure ter gledala skozi okno na igrišče pod blokom, kjer so se igrali otroci. Vsakič ko sem zagledala dečka s svetlimi lasmi, me je zabolelo pri srcu.

Začela sem kriviti sebe. Morda bi morala prej opaziti znake bolezni? Morda bi morala bolj vztrajati pri zdravniku? Vsak večer sem si znova in znova predvajala tisti usodni dan v glavi.

Nekega dne me je obiskala mama. Prinesla mi je domačo juho in me objela: »Maja, ne smeš se zapreti vase. Ana te potrebuje.«

»Ne znam več biti mama. Ne znam več biti žena.«

»Znaš. Samo čas potrebuješ.«

A čas ni zdravil ničesar. Luka in jaz sva se začela oddaljevati drug od drugega. On ni hotel govoriti o Tinetu; jaz pa nisem mogla govoriti o ničemer drugem.

Nekega večera sva se sprla:

»Zakaj nikoli ne govoriš o njem? Zakaj bežiš pred bolečino?« sem vpila nanj.

»Ker ne morem! Če začnem govoriti o njem, bom razpadel!«

»Jaz pa že razpadam! In potrebujem te!«

Tiste noči nisva spala skupaj. Luka je prespal na kavču.

Po nekaj tednih sem začela obiskovati skupino za samopomoč staršev po izgubi otrok v Ljubljani. Tam sem prvič spoznala ljudi, ki so razumeli mojo bolečino – Mateja iz Domžal, ki je izgubila sina v prometni nesreči; Andrejko iz Škofje Loke, ki ji je umrla hčerka zaradi raka.

Vsak teden smo sedeli skupaj in delili zgodbe ter solze. Počasi sem začela verjeti, da morda obstaja življenje tudi po takšni izgubi.

Ana mi je bila največja opora – s svojo otroško iskrenostjo me je vsak dan opomnila na to, da življenje teče naprej:

»Mami, a misliš, da Tine zdaj gleda risanke z angelčki?«

»Mislim, da ja.«

»A misliš, da bo kdaj prišel nazaj?«

»Ne vem… Ampak vedno bo z nami v srčku.«

Luka in jaz sva počasi začela znova govoriti drug z drugim – najprej o vsakdanjih stvareh: kaj bo za kosilo, kdo bo peljal Ano v vrtec… Potem pa tudi o Tinetu: o njegovih prvih korakih, o tem kako se je smejal… In čeprav bolečina nikoli ne izgine povsem, sva se naučila živeti z njo.

Danes mineva leto dni odkar Tine ni več z nami. Na njegov rojstni dan smo šli vsi trije na Rožnik in spustili balončke v nebo – vsak z eno željo zanj.

Včasih se vprašam: ali bo ta rana kdaj zaceljena? Ali lahko človek sploh še kdaj zares srečno živi po takšni izgubi?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Kako bi našli smisel naprej?